Sin je pred naju položil pogodbo in rekel: »Prodajta hišo, da bom jaz končno lahko zaživel.«

»Če bi me res hotela podpreti, bi hišo prodala.«

Blaž je pred naju na kuhinjsko mizo položil mapo z natisnjenimi oglasi nepremičninskih agencij. Zunaj je lilo, po žlebu je ropotalo, jaz pa sem še vedno držala mokro krpo, s katero sem brisala pult.

»Kaj si rekel?« sem vprašala, čeprav sem ga dobro slišala.

»Hiša je prevelika za vaju. Sama sta. Lahko gresta v stanovanje, meni pa data razliko. Z Niko bi v Kopru začela znova.«

Moj mož Jože je sedel nasproti njega in počasi snel očala. To naredi vedno, kadar je tako jezen, da si ne zaupa več.

»Ti bi naju preselil iz najinega doma?«

»Ne vaju, ati. Samo pravim, da je to smiselno.«

Smiselno. Ta beseda me je zabolela bolj kot očitek, da ga ne podpirava.

Hiša zanj očitno ni bila več dom. Bila je številka. Sto sedemdeset kvadratnih metrov, vrt, garaža in dobra povezava do Ljubljane. Zame pa je bila vsaka stena del najinega življenja.

Ko sva začela graditi, sem bila noseča z Blažem. Jože je dopoldne delal v orodjarni, popoldne pa mešal malto. Moj oče Stane je ob sobotah prihajal pomagat, čeprav ga je že bolel križ. Jaz sem kuhala za delavce, nosila opeko in zvečer za kuhinjsko mizo preračunavala anuitete.

Prvih petnajst let sva živela od obroka do obroka. Kredit, položnice, vrtec, registracija starega avtomobila. Če se je pokvaril pralni stroj, sem jokala v kopalnici, da Blaž ne bi videl.

Nič od tega mu nisem očitala. Saj otrok ne rodiš zato, da bi ti bil dolžan.

Toda zdaj je imel triintrideset let, diplomo, nekaj dobrih referenc in dolgoletno partnerko. Izgubil je službo v oglaševalskem podjetju, Niki pa niso podaljšali pogodbe v kulturnem zavodu. Želela sta se preseliti na Obalo in odpreti manjši studio za oblikovanje ter spletno promocijo apartmajev in gostincev.

Na papirju je bilo vse lepo. Svetla pisarna v Kopru, stanovanje v Izoli, morje po službi. Manjkalo jima je samo približno sto tisoč evrov.

»Banka nama brez rednih pogodb ne da dovolj,« je pojasnjeval Blaž. »Če vidva prodata, si lahko kupita manjše stanovanje, nama pa ostane začetni kapital. Saj bo hiša nekoč tako ali tako moja.«

Jože je z dlanjo udaril po mizi.

»Midva še nisva mrtva.«

Blaž je vstal tako sunkovito, da se je stol prevrnil.

»Vedno isto! Ko sem hotel na študijsko izmenjavo, ni bilo denarja. Ko sem hotel v Ljubljano, je bilo predrago. Zdaj imam možnost nekaj narediti iz sebe, pa spet poslušam samo, česa se ne da.«

»Plačala sva ti študij in najemnino šest let,« sem rekla tiho.

»In zato moram biti do konca življenja hvaležen?«

Nika, ki je do takrat molčala, ga je prijela za rokav.

»Blaž, dovolj.«

A ni bilo dovolj. Odšel je brez jakne, čeprav je deževalo. Nika je stekla za njim. Vrata so počila, v kuhinji pa je ostala mapa z ocenjeno vrednostjo najine hiše.

Tisto noč nisem spala. Hodila sem iz sobe v sobo in gledala stvari, ki se drugim verjetno zdijo nepomembne. Zareze na podboju, kjer sva merila Blaževo višino. Ožgan madež ob kaminu. Češnjo na vrtu, ki jo je posadil moj pokojni oče.

Hkrati sem slišala sinove besede. Če bi me res hotela podpreti.

Kaj pa, če sva sebična? Kaj bova pri sedemdesetih s tako veliko hišo? Jože ima težave s koleni, jaz pa že zdaj težko čistim zgornje nadstropje. Morda je Blaž samo povedal na glas nekaj, česar si midva nisva upala priznati.

Naslednje dni sva se prepirala skoraj za vsako malenkost. Jaz sem predlagala, da bi vsaj poklicala cenilca. Jože je utihnil in odšel v garažo.

»Zate je lažje,« sem mu nekoč zakričala skozi vrata. »Ti znaš reči ne in potem mirno spati! Jaz pa sem njegova mama.«

Obrnil se je k meni. V roki je držal star zarjavel ključ.

»In jaz sem njegov oče. Misliš, da mene ne boli? Ampak če prodava, kam greva? V dvosobno stanovanje brez vrta? Kaj bo, če njun posel propade? Bova dobila hišo nazaj?«

Nisem odgovorila.

Čez nekaj dni me je poklicala Nika. Dobila se je z menoj v majhni kavarni blizu tržnice. Bila je bleda in ves čas je mečkala papirnat prtiček.

»Jaz vaju nisem hotela siliti,« je rekla. »Blaž je prepričan, da je hiša njegova varnost. Jaz pa mislim, da ga je strah. Vsi okoli njega kupujejo stanovanja, napredujejo, imajo otroke. On pa se počuti, kot da je obstal.«

»Zakaj mi tega ni povedal?«

»Ker se pred vama še vedno dela močnega.«

Takrat sem prvič razumela, da njegova zahteva ni bila samo pohlep. Bila je panika. Sram ga je bilo, ker je pri triintridesetih spet potreboval pomoč. Zato je govoril o naložbi, kvadratih in logiki. Lažje je bilo zahtevati hišo kot priznati, da ga je strah.

V nedeljo sva ju povabila na kosilo. Nihče ni veliko jedel. Juha se je hladila, Jože pa je pod prtom stiskal moje koleno.

»Hiše ne bova prodala,« sem rekla.

Blaž je spustil žlico. Nika je pogledala v krožnik.

»Prav,« je zamrmral. »Potem nimamo več o čem govoriti.«

»Imamo,« ga je prekinil Jože. »Ne bova financirala vajinega življenja s tem, da izgubiva svojega. Lahko pa vama pomagava drugače.«

Povedala sva jima, da imava nekaj prihrankov. Ne sto tisoč evrov, daleč od tega. Lahko sva jima plačala varščino za najem stanovanja in prve tri mesece. Jože jima je ponudil še svoj stari kombi za selitev. Dogovorili smo se tudi, da lahko Blaž začasno dela na daljavo iz zgornje sobe, dokler ne dobi prvih naročnikov.

»To ni dovolj za studio,« je rekel.

»Potem začnita manjše,« sem odvrnila. »Če je vajina ideja dobra, naj najprej stoji na vajinih nogah.«

Dolgo je molčal. Nato je vprašal:

»Torej verjameta vame, samo hiše mi ne dasta?«

Jože se je grenko nasmehnil.

»Točno tako. In upam, da boš nekoč razumel razliko.«

Mesec pozneje smo polnili kombi s škatlami. Blaž se je res preselil z Niko v majhno najeto stanovanje v Izoli. Ni bilo pogleda na morje, v kopalnici je puščala pipa, pisalno mizo pa sta postavila kar v dnevno sobo.

Pred odhodom je stopil do češnje. Nekaj časa je gledal proti hiši, nato pa me je objel.

»Mami, oprosti. Takrat sem govoril, kot da mi nekaj dolgujeta.«

»Samo ne zamenjaj pomoči za žrtvovanje,« sem mu šepnila. »To ni isto.«

Odpeljal se je, jaz pa sem stala na dovozu, dokler kombi ni izginil za ovinkom. Hiša je ostala najina. Sin pa ni ostal brez naju.

Še vedno se včasih vprašam, ali sva ravnala prav. Bi vi prodali dom, zgrajen z desetletji odrekanja, da bi odraslemu otroku omogočili nov začetek?