Po ženini smrti se je vrnil njen nasilni oče in zahteval vnuka: sem ju zaščitil ali jima odvzel dedka?

»Jaz sem njun dedek, Matej. Ne moreš se obnašati, kot da sem umrl tudi jaz.«

Branko je stal pred našimi vhodnimi vrati z mokrimi lasmi in šopkom nageljnov v roki. Bil je november, dež mu je kapljal z roba jakne, jaz pa sem z eno roko držal kljuko, z drugo pa preprečeval šestletnemu Luku, da bi pogledal na hodnik.

»Ati, kdo je?« je vprašal.

Branko je ob zvoku njegovega glasu naredil korak naprej.

Vrata sem mu zaprl pred obrazom.

Moja žena Nika je bila takrat mrtva komaj sedem tednov. Rak jo je v manj kot letu dni spremenil iz ženske, ki je ob nedeljah pela med pripravljanjem kosila, v tiho, drobno telo pod belo odejo na onkološkem oddelku. Ostal sem z Lukom in triletnim Jakobom, kreditom za stanovanje, kupom neplačanih položnic in omaro, ki je še vedno dišala po njenem mehčalcu.

In z Brankom.

Nika z očetom zadnjih devet let ni govorila. Ko sva se spoznala, mi je rekla samo, da je bil doma »težak«. Šele pozneje sem izvedel, kaj je ta beseda pomenila.

Pomenila je krožnik, ki je priletel mimo njene glave, ker juha ni bila dovolj slana. Pomenila je mater, ki si je zjutraj puder nanašala tudi pod očmi. Pomenila je otroka, ki je po zvoku ključa v ključavnici vedel, ali bo večer miren.

Nika ni nikoli trdila, da jo je oče redno tepel. To je poudarjala, kot bi ga še vedno branila.

»Samo enkrat me je udaril,« mi je rekla. »Ampak vsak dan sem čakala, kdaj bo drugič.«

Ta stavek mi je ostal v glavi.

Ko je zanosila, ji je Branko poslal dolgo pismo. Opravičil se je, napisal, da ne pije več in da hodi na pogovore. Nika je pismo raztrgala, nato pa koščke čez eno uro pobrala iz smeti. Ni mu odgovorila.

Na njen pogreb je prišel sam. Stal je daleč od nas in gledal v tla. Po obredu je hotel pristopiti, a sem ga ustavil.

»Ne danes.«

»Samo poslovil bi se.«

»Moral bi se prej.«

Ob teh besedah se mu je obraz sesedel. Za trenutek sem začutil usmiljenje, potem pa sem se spomnil Nike, ki se je še pri petintridesetih zdrznila, če sem premočno zaprl kuhinjsko omarico.

Po obisku pred vrati so se začeli klici. Najprej njegova sestra Majda. Potem Nikina sestrična Petra. Celo moja mama je menila, da bi moral premisliti.

»Otroka sta izgubila mamo,« mi je rekla med zlaganjem Jakobovih majic. »Mogoče jima ne odvzemi še dedka.«

»Nista ga nikoli poznala.«

»Pa ga lahko.«

»In če se ni spremenil?«

Mama je obstala z majico v rokah.

»Potem prekineš.«

Kot da je tako preprosto. Kot da lahko otroku človeka najprej položiš v srce, potem pa ga brez posledic iztrgaš.

Branko mi je pisal vsak teden. Sporočila so bila kratka. Ni me žalil in ni grozil. Prosil je za deset minut v parku, pod mojim nadzorom. Poslal je tudi potrdilo, da že sedem let obiskuje skupino zaradi alkohola. Napisal je, da od Nikine smrti ponoči ne spi.

Sprva mu nisem odgovarjal.

Potem je Luka nekega večera našel staro fotografijo. Nika je bila na njej stara približno osem let, sedela je Branku na ramenih in oba sta se smejala.

»Kdo je ta stric?«

»Mamin oče.«

»Moj dedek?«

Pokimal sem.

»Zakaj ga ne poznava?«

Nisem vedel, kaj povedati. Da je prestrašil njuno mamo tako močno, da je njegov glas živela v njej še dolgo po tem, ko ga ni bilo več blizu? Da odrasli včasih nosimo svoje otroštvo kot rano, ki je drugi ne vidijo?

»Ker se z mamo dolgo nista razumela.«

Luka je nekaj časa gledal fotografijo.

»A je bil hudoben?«

Ta beseda me je zadela. Hudoben. Otroci želijo jasne odgovore, jaz pa ga nisem imel.

Poklical sem svetovalko na centru za socialno delo. Svetovala mi je, naj ne hitim in naj morebitna srečanja potekajo na javnem kraju, brez samostojnih stikov. Rekla je tudi, da človek lahko spremeni vedenje, preteklosti pa ne more izbrisati.

Branku sem postavil pogoje. Enkrat na mesec. Ena ura. Vedno bom zraven. Brez vožnje otrok, brez obiskov pri njem doma in brez govorjenja o Niki na način, ki bi jo krivil za prekinitev odnosov.

Dolgo ni odgovoril.

Nato je napisal: »Sprejmem vse. Hvala za eno možnost.«

Prvič smo se dobili v parku blizu živalskega vrta. Branko je prišel dvajset minut prezgodaj. V rokah je držal dve vrečki, a sem ga prosil, naj darila pospravi v avto.

»Ne želim, da si ju kupuješ.«

Stisnil je ustnice, vendar ni ugovarjal.

Luka se je držal moje jakne. Jakob je Branka odkrito opazoval in ga po minuti vprašal, zakaj ima tako velik nos. Branko se je zasmejal. Ne glasno, bolj previdno.

»Tudi tvoja mama mi je to rekla, ko je bila majhna.«

V meni se je vse napelo.

»Dogovorila sva se,« sem ga opozoril.

»Saj je ne krivim. Samo… spomnil sem se.«

Obrnil se je stran in si z dlanjo obrisal oči. Nisem vedel, ali je jokal zaradi Nike ali zaradi sebe.

Srečanje je minilo mirno. Hranili smo race, čeprav je bilo to prepovedano, Jakob je dvakrat padel v blato, Branko pa ga ni niti enkrat prijel brez mojega dovoljenja. Ko smo odhajali, ga je Luka vprašal, ali bo še prišel.

»Če bo ati dovolil,« je odgovoril.

To mi je bilo všeč in me hkrati razjezilo. Odgovornost je spet položil name.

Na tretjem srečanju je Luka polil sok po Brankovih hlačah. Opazil sem, kako se mu je čeljust zategnila. Roka mu je sunkovito trznila proti mizi, potem pa jo je umaknil v žep.

Luka tega ni videl. Jaz sem.

»Gremo,« sem rekel.

Branko je prebledel. »Matej, nisem nič naredil.«

»Videl sem te.«

»Samo ustrašil sem se. Stari odziv. Ampak ustavil sem ga.«

»Moj otrok ni vaja za tvoje obvladovanje.«

Nekaj sekund sva se gledala. Pričakoval sem izbruh. Očitek. Tisti obraz, o katerem mi je pripovedovala Nika.

Branko pa je počasi prikimal.

»Imaš prav.«

Tri mesece se nismo videli. Luka je spraševal po njem, Jakob malo manj. Sorodniki so spet pritiskali, češ da pretiravam. Nihče od njih pa ni ponoči poslušal Nike, ko je v spanju prosila očeta, naj ne kriči.

Potem mi je Branko poslal sporočilo: »Ne zahtevam srečanja. Samo povej fantoma, da ju nisem pozabil.«

Dovolil sem nov poskus.

Zdaj se dobimo približno enkrat na mesec. Vedno sem zraven. Branko je miren, prinaša domača jabolka in se uči sestavljati kocke z Jakobom. Luka mu že reče dedi. Jaz še vedno opazujem njegove roke, glas in vsak predolg molk.

Morda se je res spremenil. Morda se človek lahko zlomi ob smrti lastnega otroka in končno vidi, kaj je povzročil. Toda moja žena ni dočakala njegove boljše različice. S tem dejstvom bom moral živeti tudi jaz.

Ne vem, ali sinovoma podarjam dedka ali ju počasi spuščam blizu nevarnosti, pred katero ju je njuna mama želela obvarovati. Bi vi človeku s takšno preteklostjo dali drugo možnost ali bi vrata za vedno ostala zaprta?