Brat ni hotel dati niti evra za mamin hladilnik, potem pa mi je očital, da se igram edino pridno hčer

»Maja, vse je toplo. Mleko, meso, še maslo je čisto mehko.«

Mama je stala sredi kuhinje v copatih in držala vrata hladilnika odprta, kot da se bo naprava premislila, če jo bo dovolj dolgo gledala. Na tleh se je nabirala voda. Iz zamrzovalnika je kapljalo po starih omaricah, mama pa je z zmečkano kuhinjsko krpo lovila lužo.

»Zapri ga, mami. Ne bo več začel delati.«

»Mogoče je samo kabel.«

Ni bil kabel. Hladilnik je bil star skoraj dvajset let in je zadnje mesece ropotal tako glasno, da ga je bilo slišati na hodnik. Mama pa je še vedno verjela, da se da vse popraviti. Tako kot je verjela, da ni treba k zdravniku zaradi bolečin v kolenu in da je dovolj, če čez plesen v kopalnici nanese novo barvo.

Poklicala sem brata Tomaža.

»Hladilnik je dokončno crknil,« sem mu rekla. »Kupiti bo treba novega. Enega navadnega, nič posebnega. Če dava vsak polovico, bo šlo.«

Na drugi strani je za nekaj sekund obmolknil.

»Jaz ne morem.«

»Kako ne moreš?«

»Tako. Kredit za stanovanje, obrok za avto, vrtec za Nejca … A misliš, da denar pobiram po tleh?«

Njegov glas je postal oster, še preden sem mu sploh kaj očitala.

»Tudi jaz imam stroške, Tomaž. Samo mama ne more živeti brez hladilnika.«

»Potem pa naj kupi na obroke.«

Pogledala sem mamo. Zlagala je odtajano meso v vrečko, da bi ga odnesla sosedi Danici. Njena pokojnina je bila komaj dovolj za položnice, zdravila in hrano. Prejšnji mesec je plačala popravilo peči. Kakšni obroki?

»Saj veš, koliko dobi pokojnine.«

»Maja, ne začenjaj. Ta mesec res ne gre.«

»Koliko pa bi lahko dal? Sto evrov? Petdeset?«

»Rekel sem, da ne gre.«

Odložil je.

V meni je zavrelo, vendar pred mamo nisem rekla ničesar. Vedela sem, da bi ga takoj branila. Tomaž ima družino. Tomaž dela cele dneve. Tomaž je pod stresom. Zame pa je vedno veljalo, da se bom že znašla.

Zvečer sem doma povedala Roku. Sedel je za mizo, pregledoval račune in me poslušal brez prekinjanja.

»Koliko stane?« je vprašal.

»Tak, da bo vsaj nekaj let mir, okoli šeststo evrov z dostavo.«

»Dajva midva.«

»Ne morem pustiti, da ti plačuješ za mojo mamo.«

Rok je odložil svinčnik.

»Tvoja mama mi vsako jesen prinese jabolka, kot da naju mora nahraniti za celo zimo. Ko sem imel poškodovano roko, mi je trikrat skuhala kosilo. Ne plačujem za tujo žensko.«

Skoraj sem se zjokala, pa se nisem. Samo prikimala sem. Naslednji dan sva naročila hladilnik. Del kupnine sem vzela iz prihrankov za registracijo avtomobila, razliko je dodal Rok.

Ko so aparat pripeljali, je mama hodila okoli dostavljavcev in se jim opravičevala zaradi ozkega stopnišča. Potem je z dlanjo pogladila bela vrata novega hladilnika.

»Preveč sta dala,« je tiho rekla. »Čisto preveč.«

»Samo uporabljaj ga, mami.«

V soboto je prišel Tomaž. Mislila sem, da bo vesel, ker je stvar rešena. Namesto tega je obstal v kuhinji in pogledal račun, ki je ležal na mizi.

»Šeststo štirideset evrov?«

»Z dostavo in odvozom starega.«

»A cenejšega pa ni bilo?«

Rok se je naslonil na pult, jaz pa sem začutila tisto znano stiskanje v želodcu.

»Lahko bi sodeloval pri izbiri, če bi želel,« sem rekla.

Tomaž se je grenko zasmejal.

»Seveda. Zdaj se boš pa igrala edino pridno hčer. Kupila si drag hladilnik, da lahko vsem razlagaš, kako jaz ne pomagam.«

Mama je obstala pri štedilniku.

»Nehajta, prosim.«

»Ne igram se ničesar,« sem rekla. »Hladilnik se je pokvaril. Ti nisi hotel prispevati. Midva sva ga kupila. To je vse.«

»Ni vse! Vedno narediš po svoje, potem pa izpadem jaz najslabši.«

Takrat se mi je nekaj pretrgalo. Morda zato, ker sem bila utrujena. Morda zato, ker sem prejšnji teden trikrat peljala mamo na preglede, v službi pa lagala, da imam zobozdravnika. Morda zato, ker sem že dve leti urejala njene položnice, zdravila, kurilno olje in prevoze, Tomaž pa je ob nedeljah prišel na kavo ter vprašal, ali je vse v redu.

»Kdo je bil z njo na urgenci, ko je padla?« sem vprašala.

»Kaj ima to zdaj zveze?«

»Kdo ji vsak teden prinese zdravila? Kdo kliče zdravnico? Kdo ji je očistil klet, ko je počila cev? Kdo posluša, ko ponoči pokliče, ker jo je strah, da bo ostala sama?«

»Ti živiš bližje.«

»Petnajst minut bližje, Tomaž. Ne pet ur.«

Mama je prijela rob mize. Videla sem, da jo boli, in za hip mi je bilo žal, da govorim pred njo. Toda besed nisem mogla več pogoltniti.

»Nikoli nisem rekla, da moraš narediti vse. Samo da nisem sama. Ampak sem. Vedno sem jaz tista, ki bo že uredila.«

»Imam dva otroka in kredite!« je zavpil.

»Jaz pa očitno nimam življenja? Nimam službe, računov, skrbi? Ker nimam otrok, je moj čas kar skupna družinska last?«

Rok je stopil med naju, a Tomaž je že pograbil jakno.

Pri vratih se je obrnil.

»Veš kaj, Maja? Ti to delaš zato, ker hočeš imeti nadzor.«

»Ne. Delam zato, ker nekdo mora.«

Vrata so se zaloputnila. Mama je sedla in si pokrila obraz.

»Jaz sem kriva,« je zašepetala. »Če bi imela večjo pokojnino …«

Pokleknila sem poleg nje.

»Nisi kriva, mami. Pokvaril se je hladilnik, ne družina.«

Toda vsi trije smo vedeli, da ni bilo čisto res. Hladilnik je samo odprl vrata nečemu, kar je že dolgo smrdelo med nami.

Tomaž se dva tedna ni oglasil. Nato mi je poslal kratko sporočilo, da lahko naslednji mesec nakaže petdeset evrov. Brez opravičila. Brez vprašanja, kako je mama.

Odpisala sem mu, naj denar obdrži, a naj v torek on pelje mamo na pregled v Celje. Dolgo ni bilo odgovora.

Potem je napisal: »Bom uredil.«

Ni bilo veliko. Mogoče celo premalo. A prvič nisem sprejela denarja namesto njegove prisotnosti.

Še vedno ne vem, ali sem šla predaleč. Ali je skrb za starše res predvsem dolžnost tistega otroka, ki je bližje, bolj dosegljiv in zna vedno nekako stisniti zobe? Kje bi vi potegnili mejo med pomočjo družini in tem, da te družina začne jemati kot samoumevnega?