Tašča je pri naši mizi spet ukazala hčerki, naj streže bratu – takrat sem po šestih letih molčanja postavila pogoj tudi možu

»Neža, vstani in prinesi bratu sok. Saj vidiš, da je fant lačen.«

Taščin glas je prerezal kuhinjo ravno v trenutku, ko sem na mizo postavila lonec goveje juhe. Neža je že odložila žlico in hotela vstati. Žan je sedel zraven nje, popolnoma sposoben, da naredi tri korake do hladilnika.

»Ne,« sem rekla.

Vsi so obstali. Tudi moj mož Rok, ki je ravno rezal kruh, je nož zadržal v zraku.

»Kako prosim?« je vprašala Marjeta.

»Žan si bo sok natočil sam. Neža ni njegova služkinja.«

Tašča je stisnila ustnice. Tisti njen pogled sem poznala. Šest let sem ga gledala v svojem stanovanju na Taboru v Mariboru. Pogled, ki je govoril, da sem nesposobna žena, lena mati in slabo vzgojena snaha.

»Jaz sem samo hotela, da se deklica nauči pomagati,« je rekla. »Nekega dne bo imela svojo družino. Ne bo vse prišlo samo na mizo.«

Meni je takrat počilo.

Marjeta se je k nam preselila po smrti Rokovega očeta. Na začetku naj bi ostala tri mesece. Bila je sama, prestrašena in brez volje do življenja. Njena pokojnina je bila nizka, hiša pri Slovenski Bistrici pa polna spominov in potrebna popravil.

Takrat sem sama rekla, naj pride k nam.

Spala je v manjši sobi, ki je bila prej moja delovna soba. Jaz sem računalnik prestavila v spalnico. Z Rokom sva se stiskala med omaro in posteljo, kadar sem zvečer urejala račune za računovodski servis. Zdelo se mi je prav. Družina si pomaga.

Trije meseci so postali leto. Leto je postalo šest let.

Vmes je Marjeta začela odločati o vsem. Zakaj ob torkih jemo testenine, če bi lahko skuhala ričet. Zakaj perilo obešam zvečer. Zakaj kupujem narezan kruh. Zakaj Rok sesa stanovanje, ko pa ima vendar ženo.

Najhuje je bilo pri otrocih.

Nežo je klicala v kuhinjo, da bi se naučila lupiti krompir, medtem ko je Žanu govorila, naj kar sedi. Če je Neža prišla iz šole z razmršenimi lasmi, jo je vprašala, kdo bo gledal tako skuštrano punco. Če se je Žan igral z avtomobilčki, mu jih je jemala iz rok in govorila, da mora fant telovaditi, da ne bo mevža.

Oba sta bila po njenem napačna. Vsak na svoj način.

Roku sem večkrat rekla, da tega ne bom več prenašala.

»Saj veš, kakšna je,« je odgovoril in gledal v telefon. »Tako so jo vzgojili.«

»Ampak zdaj ona vzgaja najina otroka.«

»Pretiravaš. Ne jemlji vsega k srcu.«

Ta stavek me je vsakič bolj zabolel. Ne zato, ker bi se strinjal z mamo. Vedela sem, da se ne. Doma je kuhal, pral in hodil na govorilne ure. Toda pred njo je otrpnil. Kot da bi spet postal desetletni fant, ki mora biti tiho, da mama ne bo užaljena.

Jaz pa sem bila tista, ki naj bi požirala.

Tisto nedeljo sem pogledala Nežo. Sedela je sključena in mencala rob prtička. Žan je tiho vstal ter si sam natočil sok. Roke so se mu tresle, čeprav ni naredil nič narobe.

»Dovolj,« sem rekla. »V tej hiši ne bomo učili Neže, da mora streči moškim. In Žana ne bomo sramotili, ker se rad igra z avtomobili.«

Marjeta je odrinila krožnik.

»V tej hiši? Tudi jaz živim tukaj.«

»Živiš. Ampak stanovanje je najino in otroka sta najina.«

»Torej sem samo odvečna stara baba?«

»Tega nisem rekla.«

»Ni ti treba. Že leta čakam, kdaj me boš vrgla ven.«

Rok je končno odložil nož.

»Maja, mogoče zdaj ni pravi trenutek.«

Obrnila sem se k njemu. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem komaj lovila sapo.

»Kdaj pa bo pravi trenutek, Rok? Ko bo Neža verjela, da je manj vredna? Ko se bo Žan sramoval vsega, kar ima rad? Ali ko bom jaz nehala prihajati domov, ker mi bo slabo že pred vhodom?«

V kuhinji je postalo povsem tiho. S hodnika se je slišalo dvigalo in nekdo je v sosednjem stanovanju spustil vodo.

Povedala sem jima, da se morajo stvari spremeniti. Marjeta lahko ostane, če spoštuje najine odločitve glede otrok in gospodinjstva. Brez pripomb o tem, kdo mora kuhati, kdo pomivati in kakšni morajo biti fantje ali dekleta. Če tega ne zmore, bomo skupaj poiskali drugo rešitev. Manjše najemno stanovanje, oskrbovano bivanje ali vrnitev v njeno hišo, če jo prodamo oziroma uredimo.

»Z mojo pokojnino?« je posmehljivo vprašala. »Ti dobro veš, da ne morem nikamor.«

Vedela sem. Najemnine v Mariboru niso bile več nizke, midva pa sva še odplačevala stanovanjski kredit. Vsak večji strošek smo čutili. A tudi to ni moglo pomeniti, da moram v nedogled plačevati z lastnim mirom.

»Pomagala bova, kolikor lahko,« sem rekla. »Ampak tako ne gre več.«

Marjeta je vstala tako sunkovito, da je stol podrsal po tleh. Zaprla se je v svojo sobo. Kosila ni pojedel nihče.

Rok mi je zvečer očital, da sem jo ponižala pred otrokoma.

»Jaz sem jo ponižala?« sem vprašala. »Kolikokrat je ona ponižala mene pred njima, ti pa si gledal stran?«

Sedel je na robu postelje in si z dlanmi pokril obraz.

»Strah me je, Maja. Če gre, bom imel občutek, da sem jo zapustil. Oče mi tega ne bi odpustil.«

Prvič po dolgem času nisem slišala izgovora. Slišala sem prestrašenega sina.

Sedla sem poleg njega, vendar ga nisem objela.

»In če se nič ne spremeni, boš izgubil mene. Tega ti ne govorim kot grožnjo. Samo… ne zmorem več.«

Naslednje jutro je Marjeta skuhala kavo samo zase. Tri dni skoraj ni govorila z menoj. Četrti dan pa je Neža po večerji vstala in začela pobirati krožnike.

»Pusti,« ji je rekla Marjeta.

Vsi smo jo pogledali.

Nato je pokazala proti Žanu.

»Danes naj pospravi on.«

Ni se opravičila. Ni priznala, da sem imela prav. Samo odšla je v svojo sobo in nekoliko premočno zaprla vrata. A Žan je pobral krožnike, Neža pa se mi je pod mizo nasmehnila.

Od takrat ni vse čudežno dobro. Marjeta se še vedno kdaj ugrizne v jezik prepozno. Rok se še uči, da molk ni mir. Jaz pa se učim postaviti mejo, še preden se v meni nabere toliko jeze, da komaj prepoznam samo sebe.

Se vam zdi, da sem bila prestroga do ženske, ki ni imela kam iti, ali bi moral Rok mejo postaviti že veliko prej? Koliko miru smo dolžni žrtvovati za družino, preden s tem začnemo škodovati lastnim otrokom?