Prišla sem v porodnišnico po enega otroka, domov pa sem se vrnila s tremi: zgodba, ki nam je za vedno spremenila življenje

»Ne, ne more biti res,« sem šepetala sama sebi, medtem ko so mi solze polzele po licih. Sredi sterilne beline porodnišnice v Ljubljani sem ležala na postelji, stiskala roko svojega moža Matica in skušala dojeti besede zdravnice. »Gospa Novak, pričakujete trojčke. Vsi trije so živi in zdravi.«

Matic je obnemel. Njegove oči so bile široko odprte, kot da bi mu nekdo povedal, da je zadel na loteriji – ali pa izgubil vse. »Trojčke? Kako… saj so mi na vseh pregledih rekli, da je samo en!« sem zajokala. Zdravnica je le nemočno skomignila z rameni: »Včasih se zgodi. Eden je bil skrit za drugima dvema. Zdaj pa dihajte, potrebovali boste vso moč.«

Tiste ure pred porodom so bile najdaljše v mojem življenju. Matic je hodil gor in dol po hodniku, klical mojo mamo v Škofjo Loko in ji skušal razložiti, kaj se dogaja. »Mama, ne boš verjela… Ne, ni šala! Trojčke! Ja, trije!« Slišala sem jo kričati skozi telefon: »Marjeta, a si ti normalna? Kako boš pa to zmogla? Saj komaj za enega imata!«

Ko sem končno rodila – najprej Evo, potem Marka in nazadnje še malo Lano – sem bila izčrpana do konca. Vse tri so mi položili v naročje. Bili so drobni, krhki in popolni. A v meni je vrelo: strah, sreča, panika, ljubezen in dvom. Kako bova to zmogla? Najin mali dvosobni blok v Mostah je bil komaj dovolj velik za dva odrasla in eno zibko.

Prve dni doma je bilo kot v megli. Matic je hodil po stanovanju kot zombi. Jaz sem dojila, previjala, jokala in spet dojila. Moja mama je prišla pomagat, a ni mogla skriti razočaranja: »Marjeta, to ni življenje. Kdo bo to financiral? Saj veš, kakšne so plače v vrtcu!«

Maticov oče Franc je bil še bolj neposreden: »Tole je katastrofa. Saj še zase ne znata poskrbeti! Kaj bosta pa zdaj?« Matic je stisnil zobe: »Oče, to so moji otroci. Z Marjeto bova zmogla.«

A ni bilo lahko. Prijatelji so izginili – nihče ni imel časa za nas ali pa jih je bilo strah našega kaosa. Sosedje so šepetali na hodniku: »A si slišala? Trojčke ima! Saj to ni normalno…«

Vsako noč sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. Včasih sem si želela samo pobegniti – nekam daleč stran od plenic, joka in neskončnih vprašanj brez odgovorov. Matic me je objel: »Marjeta, če bi mi kdo rekel pred letom dni, da bova imela tri otroke… Bi pobegnil?«

Zasmejala sem se skozi solze: »Ne vem… Ampak zdaj ne moreva več nazaj.«

Najhujše so bile finance. Matic je delal v skladišču, jaz sem bila vzgojiteljica v vrtcu na Viču. Ko sva izračunala stroške za plenice, mleko in oblačila za tri dojenčke, sva ugotovila, da nama zmanjka že sredi meseca. Prošnje za socialno pomoč so bile dolgotrajne in polne ponižanja.

»Zakaj ste pa sploh rodili tri?« me je vprašala uradnica na centru za socialno delo.

»Nisem jih ‚rodila‘, ker bi si jih želela tri naenkrat!« sem zavpila in se zlomila pred njenim hladnim pogledom.

Matic se je ponoči vračal domov iz druge službe – ponoči je čistil pisarne v BTC-ju. Bil je utrujen, razdražljiv in vse bolj oddaljen. Nekega večera sva se sprla:

»Ti si ves čas doma! Jaz pa garam kot konj!«

»Doma? Ti misliš, da jaz tukaj počivam? Poskusi ti tri dojenčke naenkrat previjat in hranit!«

Vrata so zaloputnila. Otroci so jokali. Jaz pa sem sedela na tleh in se tresla od obupa.

Počasi so se stvari začele spreminjati. Soseda Tanja mi je prinesla vrečo rabljenih oblačil: »Moja dva sta že velika. Vzemi tole.« Prijateljica Petra mi je ponudila voziček za dvojčke – tretjega sem nosila v nosilki.

A največja preizkušnja je šele prišla. Ko so bili otroci stari šest mesecev, se je Matic zlomil. Prišel je domov in rekel:

»Ne zmorem več. Ne vem več, kdo sem. Samo še delam in spim.«

»Matic… Saj nisem jaz kriva za vse to!«

»Nisem rekel, da si ti kriva. Ampak midva… midva sva izginila.«

Tisto noč sva prvič po dolgem času skupaj jokala. Priznala sva si strahove: da ne bova dovolj dobra starša; da bova izgubila drug drugega; da bova ostala sama sredi vseh teh plenic in joka.

Po tistem pogovoru sva začela iskati pomoč – šla sva na svetovanje za starše v Center za družine Moste-Polje. Tam sva spoznala druge starše v podobnih stiskah.

Počasi sva se naučila prositi za pomoč – od babic do prijateljev in celo sodelavcev iz vrtca. Naučila sva se sprejeti kaos in nepopolnost.

Danes so Eva, Mark in Lana stari štiri leta. Naš blok še vedno poka po šivih od igrač in otroškega smeha. Ni lahko – še vedno štejeva vsak evro in vsak trenutek zase je dragocen kot zlato.

Ampak ko zvečer sedim ob oknu in gledam svoje tri otroke, ki spijo vsak v svoji posteljici, si mislim: »Kaj bi bilo, če bi takrat vedela? Bi pobegnila ali bi še vedno izbrala to pot? Je mogoče sreča prav v tem kaosu – čeprav ni taka, kot smo si jo predstavljali? Kaj pa vi mislite – bi zmogli vi?«