Zakaj me vsi obsojate? Pripoved ženske, ki ne želi otrok v Sloveniji

»Ana, kdaj pa boš ti kaj povedala? Saj veš, da nisi več rosno mlada,« je z glasom, ki je bil mešanica skrbi in prikritega očitka, spregovorila moja mama med nedeljskim kosilom. Vsi so utihnili. Oče je odložil vilico, brat Peter je pogledal stran, babica pa je le zavzdihnila in si popravila rutico. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila.

»Mami, saj veš, da si ne želim otrok,« sem tiho rekla, čeprav sem vedela, da bo to sprožilo plaz.

»To ni naravno, Ana! Vsaka ženska si želi postati mama. Saj boš videla, ko boš starejša,« je vztrajala.

V meni je vrelo. Že leta poslušam iste stavke: »Kdaj boš imela otroke? Kaj čakaš? Saj bo prepozno!« In vedno znova se počutim kot izobčenka. V Sloveniji je materinstvo skorajda sveta dolžnost. Če si ženska brez otrok, si čudna. Če si ženska brez otrok po tridesetem, si sebična.

Moja zgodba ni nič posebnega – ali pač? Sem 34-letna Ljubljančanka, zaposlena kot arhitektka. Imam partnerja, Marka, s katerim sva skupaj že deset let. On si je otroke želel. Dolgo sva se pogovarjala o tem, pretehtavala argumente, tehtala najine želje in strahove. Na koncu sem mu iskreno povedala: »Ne želim si otrok. Nikoli si jih nisem želela.«

Marko je bil tiho. Nekaj dni ni spregovoril o tem. Potem pa je rekel: »Ana, rad te imam. Ampak ne vem, če lahko živim brez otrok.«

Tisti večer sem prvič v življenju zares zajokala zaradi svoje odločitve. Ne zaradi obžalovanja – ampak zaradi bolečine, ker sem vedela, da bom morda izgubila človeka, ki ga ljubim. In res – čez nekaj mesecev sva se razšla. Marko je našel novo partnerko in danes ima dva otroka.

Moja družina mi tega ni nikoli odpustila. Mama mi še vedno vsak teden pošilja slike dojenčkov iz soseske in mi piše: »Poglej, kako sta srečna!« Babica moli zame, da bi »spregledala«. Brat Peter me ignorira na družinskih srečanjih – njegova žena ima že tretjega otroka in vedno znova poudarja, kako je materinstvo največji blagoslov.

V službi ni nič lažje. Kolegica Tanja mi je nekoč rekla: »Saj boš še spremenila mnenje. Saj vse ženske na koncu popustijo.« Ko sem ji povedala, da sem prepričana v svojo odločitev, me je pogledala s takim usmiljenjem, kot da bi bila bolna.

Najhuje pa je bilo na rojstnem dnevu sodelavke Maje. Med pogovorom o otrocih sem rekla: »Jaz pa ne želim otrok.« Vsi so utihnili. Nekdo je zamrmral: »A res?« Maja pa je rekla: »No, potem pa res ne vem, kaj te sploh veseli v življenju.«

Včasih ponoči ne morem spati. Sprašujem se: Sem res tako drugačna? Zakaj me vsi obsojajo? Zakaj nihče ne razume, da si lahko ženska želi nekaj drugega kot plenice in vozičke?

Imam prijateljico Nino, ki ima dve hčerki in me pogosto vpraša: »Ana, a ti ni dolgčas? Kaj pa boš počela na stara leta? Kdo bo skrbel zate?« Vedno ji odgovorim: »Nina, jaz živim polno življenje. Imam službo, ki me izpolnjuje. Potujem, berem knjige, imam čas zase in za prijatelje.«

A to jih ne prepriča. V Sloveniji velja prepričanje, da je ženska brez otrok napol človek. Da nisi zares odrasla ali izpolnjena.

Najbolj me boli odnos mame. Ko sem ji pred kratkim povedala, da sem dobila napredovanje v službi in bom vodila pomemben projekt v središču Ljubljane, je le zamahnila z roko: »To ni isto kot otrok.«

Včasih se vprašam: Ali bi bilo lažje popustiti? Ali bi bila srečnejša, če bi sledila pričakovanjem drugih? A potem se spomnim vseh žensk v zgodovini – tistih, ki so morale žrtvovati svoje sanje za družino in otroke.

Nekoč sem na sprehodu po Tivoliju srečala starejšo gospo Marico. Sedela je na klopci in hranila golobe. Pogovarjali sva se o vremenu in knjigah. Povedala mi je: »Veš, Ana, jaz tudi nisem imela otrok. In veš kaj? Nikoli nisem obžalovala.«

Tisti trenutek sem začutila olajšanje. Nisem sama.

A kljub temu vsak dan znova čutim pritisk – iz medijev, iz družine, iz okolice. Ko pride materinski dan in vsi objavljajo slike svojih otrok na Facebooku in Instagramu, se počutim kot tujka v lastni državi.

Včasih sanjam o tem, da bi lahko samo bila – brez vprašanj, brez očitkov. Da bi lahko ženske v Sloveniji same odločale o svojem telesu in življenju – brez občutka krivde.

Nekega dne sem mami rekla: »Mami, ali me imaš manj rada zato, ker nimam otrok?« Pogledala me je s solzami v očeh in rekla: »Ne razumem te več.«

To boli bolj kot karkoli drugega.

A kljub vsemu vztrajam pri svoji odločitvi. Ne zato, ker bi bila upornica ali sebična – ampak zato, ker želim živeti po svojih pravilih.

Morda bom nekoč obžalovala svojo odločitev – a raje to kot življenje v laži.

Drage bralke in bralci – ste se tudi vi kdaj počutili ujeti med pričakovanja drugih in svoje želje? Zakaj v Sloveniji še vedno verjamemo, da je materinstvo edina prava pot za žensko?