Prišla sva na nedeljsko kosilo, oče pa je pred ženo položil kuverto in rekel: »Ker za družino očitno nimate prostora, vrnita vsaj denar.«

»Ker za družino očitno nimata prostora, bosta pa našla prostor za tole,« je rekel oče in pred Nino položil rjavo kuverto.

Njena roka je obstala nad krožnikom. Mama je gledala v skledo z govejo juho, kot da se je vse skupaj ne tiče. Jaz pa sem že po očetovem glasu vedel, kaj je v kuverti.

»Kaj je to?« je tiho vprašala Nina.

»Odpri,« je odvrnil oče.

V kuverti je bil na roko napisan seznam. Osem tisoč evrov, ki sta nama jih starša pred dvema letoma dala za polog za stanovanje v Kranju. Zraven so bili datumi in predlog mesečnega vračila: tristo evrov.

Obrok najinega posojila je znašal skoraj devetsto evrov. Nina je delala v vrtcu, jaz v skladišču gradbenega podjetja. Po vseh položnicah nama je v dobrem mesecu ostalo mogoče dvesto evrov. Oče je to vedel.

»Rekel si, da je bil denar darilo,« sem dejal.

»Takrat sem mislil, da pomagam sinu ustvariti družino. Ne pa, da boš kupil luknjo v bloku in se pokazal tukaj enkrat na mesec.«

Nina je kuverto počasi zaprla. Lica so ji gorela, vendar ni rekla ničesar.

Že ob prihodu je bilo čudno. Mama naju ni objela. Samo odmaknila se je od vrat in rekla, da se juha hladi. Nino je vprašala, ali še vedno dela samo do treh, mene pa, ali imam v službi sploh kakšno možnost napredovanja.

Na mizi je bilo šest pogrinjkov, čeprav smo bili štirje.

»Maja in otroka ne pridejo?« sem vprašal.

»Ne, tamali ima vročino,« je odgovorila mama. Nato je pogledala Nino. »Pri njih je vedno živahno. Družina pač.«

Tisti »družina pač« je ostal med nami kot polita juha, ki je nihče noče pobrisati.

Moji starši so pričakovali, da bova po poroki uredila zgornje nadstropje njihove hiše pri Škofji Loki. Oče mi je že kazal, kje bi podrla steno. Mama je govorila, da bo pazila otroke, ko jih bova imela. Nihče pa ni vprašal, ali si tega želiva.

Nina ni hotela živeti v hiši, kjer bi mama brez trkanja hodila po stopnicah in preverjala, ali sva pravilno ločila perilo. Tudi jaz nisem hotel. Samo povedati si tega nisem upal tako jasno.

Lažje je bilo reči, da je Kranj bližje službama.

»Nisva vedela, da denar prihaja s pogoji,« je rekla Nina. Glas se ji je rahlo tresel.

Mama je odložila žlico.

»Vedno se vse obrne, kot da sva midva slaba. Midva sva samo mislila, da bo Marko ostal povezan z nami.«

»Še vedno sem vaš sin.«

»Na papirju že,« je zamrmral oče.

Takrat sem začutil, da mi zmanjkuje zraka. Bil sem jezen nanju, vendar tudi na Nino. Ne zato, ker bi naredila kaj narobe. Jezen sem bil, ker sem vedel, da pričakuje, da jo bom branil, jaz pa sem spet sedel tam kot otrok, ki čaka, da se odrasli nehajo prepirati.

Mama je začela pobirati krožnike, čeprav juhe še nismo pojedli.

»Maja pravi, da bosta mogoče imela še tretjega,« je rekla. »Nekateri pač vedo, kaj je v življenju pomembno.«

Nina je sunkovito vstala. Stol je zaropotal po ploščicah.

»Nina, prosim,« sem izdavil.

Pogledala me je. V njenih očeh ni bilo jeze. To je bilo hujše. Bilo je razočaranje.

»Kaj naj, Marko? Naj se opravičim, ker sem izgubila otroka?«

V kuhinji je vse utihnilo. Še ura na steni se mi je zdela preglasna.

Mama je pobledela.

Za nosečnost jima nisva povedala. Nina je splavila v desetem tednu, dva meseca prej. Tistega jutra sem jo odpeljal v jeseniško bolnišnico, potem pa sva doma tri dni skoraj molčala. Ona je ponoči jokala v kopalnici, jaz pa sem se delal, da spim, ker nisem vedel, kako naj ji pomagam.

Obljubil sem ji, da ne bova nikomur povedala, dokler ne bo pripravljena.

Zdaj je stala pred mojimi starši in morala braniti rano, za katero sploh niso vedeli.

»Jaz nisem vedela,« je rekla mama in se prijela za rob pulta.

»Nisi vprašala,« je odgovorila Nina. »Nikoli me ne vprašaš, kako sem. Samo kdaj bova imela otroka, zakaj nisva pri vas in koliko zaslužim.«

Oče se je odkašljal.

»Takšne stvari se dogajajo. Ni treba zdaj iz tega delati…«

»Nehaj,« sem ga prekinil.

Prvič v življenju sem očetu rekel, naj neha. Pogledal me je, kot da sem ga udaril.

»Kaj si rekel?«

»Rekel sem, naj nehaš. Nina ni kriva, da nisva ostala tukaj. Jaz nisem hotel živeti v tej hiši. Jaz sem izbral stanovanje. In jaz sem se odločil, da ne bova vsak konec tedna prihajala sem poslušat, kako sva vas razočarala.«

Mama si je obrisala roke v predpasnik.

»Lepo te je obrnila proti nama.«

Nina je samo odkimalа in odšla na hodnik po plašč.

V meni je nekaj počilo.

»Ne, mama. Vidva sta me leta učila, da je mir v hiši pomembnejši od resnice. Zato sem bil tiho. Ne zaradi Nine.«

Oče je porinil kuverto proti meni.

»Potem pa vzemi še to. Če si dovolj odrasel za takšne besede, si tudi za svoje dolgove.«

Vzel sem jo. Roke so se mi tresle, a je nisem vrgel na mizo, čeprav sem si želel. Samo oblekel sem jakno in šel za Nino.

V avtu ni govorila do Medvod. Dež je tolkel po vetrobranskem steklu, brisalci pa so škripali. Potem je rekla:

»Predolgo si čakal.«

»Vem.«

»Vedno me braniš šele, ko sem že čisto sesuta.«

Nisem imel izgovora. Lahko bi ji razlagal, da sem razpet, da sta vendar moja starša, da se oče stara in da mama težko pokaže čustva. Ampak vse to bi bilo samo lepše zapakiran strah.

»Oprosti,« sem rekel. »Moral bi spregovoriti že prej.«

Doma sva sedla za majhno kuhinjsko mizo. Izračunala sva, da tristo evrov ne zmoreva. Lahko bi plačevala sto, pa še to bi pomenilo manj hrane, nobenega izleta in odlašanje popravila avtomobila.

Očetu sem napisal, da bova denar vrnila, vendar po svojih zmožnostih. Dodal sem, da na obiske ne bova prihajala, dokler se ne opravičita Nini in dokler denar ne bo več orožje pri vsakem kosilu.

Odgovoril je samo: »Potem vaju tudi za božič ni treba.«

Mama ni napisala ničesar.

Minili so trije tedni. Vsako nedeljo okoli poldneva pogledam telefon. Del mene še vedno čaka, da bo mama poklicala in vprašala, ali prideva na juho. Drug del se boji, da bo res poklicala in se bo vse začelo znova.

Nina pravi, da družina ni dovoljenje za poniževanje. Vem, da ima prav. Pa vendar boli, ko ugotoviš, da moraš za mir v lastnem zakonu zapreti vrata hiše, v kateri si odraščal.

Bi morali staršem odpustiti že zato, ker so naši starši? In koliko nedelj mora človek še presedeti v tišini, preden končno vstane od mize?