Tašča se je brez vprašanja vselila v najino stanovanje, zato je mož zamenjal ključavnico – zdaj se sprašujeva, ali sva šla predaleč

»Kaj pa ti delaš v najini spalnici?« sem vprašala in obstala med vrati.

Anka je sedela na robu najine postelje in zlagala moje puloverje v kartonsko škatlo. Na tleh sta bila njen kovček in velika vreča iz trgovine. Na nočni omarici je že stala njena krema za roke.

»Samo prostor si delam,« je odgovorila, kot da je to nekaj najbolj običajnega. »Rok ti očitno ni povedal. Nekaj časa bom pri vama.«

V ušesih mi je začelo šumeti.

»Rok o tem nič ne ve.«

Anka je počasi vstala. Pogledala me je od glave do pet, s tistim znanim izrazom, ob katerem sem se vedno počutila kot umazan madež na njenem družinskem prtu.

»To je tudi njegovo stanovanje. Moj sin me ne bo pustil na cesti.«

Ni bila na cesti. Imela je dvosobno stanovanje v Celju, le dvigalo v njenem bloku tri tedne ni delovalo, ona pa ni želela hoditi v četrto nadstropje. Zaradi tega se je odločila, da se bo preselila k nama v Ljubljano. Brez vprašanja. Brez enega samega klica.

Ko sem spoznala Roka, sem delala v pekarni, on pa je bil računovodja v večjem podjetju. Njegova mama me ni marala že od prvega kosila.

»Torej nimaš fakultete?« me je vprašala, medtem ko je z vilicami premikala krompir po krožniku.

»Ne. Po očetovi smrti sem pomagala mami in mlajšemu bratu.«

»Škoda. Rok je bil vedno ambiciozen.«

Nasmehnila se je, vendar v tem nasmehu ni bilo topline.

Pozneje sem izvedela, da je zanj načrtovala drugačno življenje. Ženo iz ugledne družine, po možnosti zdravnico ali pravnico. Nekoga, ki bi na družinska praznovanja prišel v dragem plašču in se znal pogovarjati o naložbah. Jaz sem prihajala z avtobusom in prinesla domačo potico.

Po poroki je postalo huje.

Anka je komentirala moje zavese, mojo postavo in celo način, kako režem čebulo. Ko sem po težki nosečnosti izgubila otroka, je Roku na hodniku rekla, da bi bila »zdrava, izobražena ženska verjetno bolje pripravljena na materinstvo«.

Slišala sem jo iz kopalnice.

Tisti stavek je ostal v meni kot drobec stekla. Rok se je z njo sprl, ona pa je jokala, da je narobe razumljen človek in da samo skrbi za sina.

Vedno je samo skrbela.

Ko sva zaradi kredita komaj shajala, mu je pošiljala oglase za hiše in pripisovala: »Če bi se poročil z Mojco Kralj, bi zdaj že imel svojo hišo.« Mojca je bila hči njene prijateljice, farmacevtka z bogatimi starši. Rok z njo nikoli ni imel ničesar, a jo je Anka uporabljala kot dokaz, da se je odločil napačno.

Nekega večera sem na njegovem telefonu po naključju videla njeno sporočilo.

»Še vedno se lahko ločiš. Otrok nimata. Ne zapravi vsega življenja.«

Rok mi je telefon vzel iz rok in dolgo molčal.

»Zakaj mi tega nisi povedal?«

»Ker sem vedel, da te bo prizadelo.«

»In če skrivaš, potem ne boli?«

Sedel je za kuhinjsko mizo, z dlanmi čez obraz. Prvič sem videla, kako zelo ga vse skupaj lomi. Ni bil neodločen, ker me ne bi imel rad. Bil je sin matere, ki ga je po očetovem odhodu vzgajala sama in mu vse življenje ponavljala, koliko je zanj žrtvovala.

Zato sem marsikaj požrla. Preveč, če sem iskrena.

Tistega dne, ko sem jo našla v spalnici, sem poklicala Roka. Prišel je iz službe prej. Ko je vstopil, je Anka že kuhala kavo in razlagala, da bo na kavču čisto udobno.

»Mami, od kod ti ključ?« jo je vprašal.

»Saj si mi ga dal, ko sta šla lani na morje.«

»Za nujne primere.«

»To je nujen primer.«

»Ne, ni. Morala bi vprašati.«

Anka je skodelico tako močno odložila na pult, da je kava pljusknila čez rob.

»Torej me boš vrgel ven zaradi nje?«

Rok je pogledal proti meni. To je bil grozen trenutek. Zdelo se mi je, da bo spet skušal pomiriti obe strani, jaz pa nisem imela več moči.

»Če ostane, grem jaz,« sem rekla tiho.

Nisem mu grozila. Res sem mislila. Že sem si predstavljala, kako bom pri sodelavki prespala na raztegljivem kavču in naslednje jutro iskala sobo v skupnem stanovanju.

Rok je pobledel.

»Mami, spakiraj.«

Anka ga je gledala, kot da jo je udaril.

»Po vsem, kar sem naredila zate?«

»Ne delaj tega.«

»Ona te je obrnila proti meni! Poglej jo. Samo čaka, da umrem in dobi moje stanovanje.«

Takrat sem izgubila nadzor.

»Vašega stanovanja nočem! Hočem samo priti domov, ne da bi me kdo poniževal v moji kuhinji!«

Za nekaj sekund je bilo popolnoma tiho. Slišala sem hladilnik in avtomobile z ulice. Anka je nato odšla v spalnico, zmetala stvari v kovček in se pri vratih obrnila k Roku.

»Ko boš spoznal, kaj si naredil, mene ne bo več.«

Naslednje jutro je Rok poklical ključavničarja. Stal je na hodniku in gledal, kako moški odvija staro ključavnico. Roke so se mu tresle.

»Sem slab sin?« me je vprašal.

»Ne vem,« sem odgovorila. »Vem samo, da ne moreva več tako živeti.«

Anka je poskusila priti že isti večer. Slišala sva ključ, ki se ni obrnil, nato močno trkanje.

»Rok! Odpri!«

Stal je na drugi strani vrat, čisto pri miru. Jaz sem bila nekaj korakov za njim in si nisem upala niti dihati.

»Vem, da si noter!« je zavpila. »Zame si mrtev!«

Koraki so se oddaljili po stopnicah. Rok je zdrsnil ob steni na tla in zajokal. Ne glasno. Samo sedel je tam in si brisal obraz z rokavom, kot majhen fant.

Od takrat so minili štirje meseci. Anka se ne oglaša. Za njegov rojstni dan ni poklicala. Njegova teta nama je sporočila, da Anka vsem govori, da sem ji ukradla sina. Nekateri sorodniki so naju odstranili z družbenih omrežij. Drugi Roku pišejo, da bo obžaloval, ko bo prepozno.

Doma je zdaj mir. Nihče več ne komentira moje plače, mojega telesa ali najinega zakona. Z Rokom spet večerjava brez prepira. Po dolgem času se tudi pogovarjava o otroku.

Toda včasih ga ponoči najdem budnega. Gleda v telefon in preverja, ali mu je mama morda pisala. Takrat me stisne pri srcu, ker vem, da je izbral mene, a je ob tem izgubil del sebe.

Sva res naredila prav, ko sva zaklenila vrata, ali bi morala družini odpustiti čisto vse? Kje se konča dolžnost do staršev in začne pravica do miru v lastnem domu?