Tašča mi je pred hčerko rekla, da sem nesposobna mama. Mož je gledal v krožnik, jaz pa nisem imela niti za varščino.

»Otroka ti bom vzela iz rok, če ga ne znaš niti nahraniti,« je rekla Marija in Vidu odmaknila krožnik.

Stala sem ob štedilniku z mokro kuhinjsko krpo v roki. Štiriletni sin je iz rižote pobiral grah. Ni kričal, ni metal hrane. Samo graha ni maral.

»Prosim, vrni mu krožnik,« sem rekla.

»V mojem stanovanju mi ne boš ukazovala.«

Pogledala sem Tomaža. Sedel je nasproti svoje mame in z vilicami praskal po robu krožnika.

»Lahko enkrat jemo v miru?« je zamrmral.

Gledal je mene.

Neža je pod mizo prijela bratovo roko. To sem opazila šele pozneje, ko sem pospravljala in mi je povedala, da ga je bilo strah.

K tašči smo se preselili pred tremi leti. Lastnik našega najemniškega stanovanja ga je prodal, meni pa se je iztekla pogodba za določen čas. Marija je imela trisobno stanovanje v bloku pri Kranju in je sama predlagala, naj pridemo.

»Dokler se ne postavita na noge. Saj smo družina.«

Sprva sem ji bila res hvaležna. Prinesla sem rože, drgnila kopalnico, kuhala njene najljubše jedi. Zdelo se mi je pošteno, da prispevam tudi z delom, če že ne morem z veliko denarja.

Potem je začela odpirati naše omare.

Majice sem zlagala narobe. Otroka sem kopala prepogosto. Krompir sem lupila predebelo. Če sem kupila jogurte, sem zapravljala. Če jih nisem, otrokoma nisem ničesar privoščila.

Ni bilo vsak dan kričanja. Večkrat je bil samo vzdih, ko sem stopila v kuhinjo. Ali stavek, izrečen ravno dovolj glasno, da sem ga slišala iz hodnika.

»Nekatere imajo pa res srečo, da jih kdo preživlja.«

Delala sem štiri ure v šolski kuhinji. Na račun sem dobila okoli sedemsto evrov, odvisno od meseca in povračil. Iz tega sem plačevala vrtec, šolsko prehrano, oblačila in precej hrane. Tomaž je pokrival večji del položnic in kredit za avto.

Svojega denarja nisem imela skoraj nič. No, imela sem kartico. Ampak stanje na njej je poznalo samo eno smer.

Ko sem mu zvečer povedala, da tako ne zmorem več, je zaprl vrata spalnice.

»Mami je pač taka. Zakaj ji moraš vedno odgovarjati?«

»Ker govori z mano kot s smetjo.«

»Pretiravaš. Dala nam je streho nad glavo.«

Spala sva na raztegljivem kavču v dnevni sobi. Otroka sta imela manjšo sobo, Marija spalnico. Še jokati nisem mogla za zaprtimi vrati, ne da bi kdo potreboval polnilec, televizijski daljinec ali odejo iz omare.

Neko soboto sem šla sama na ogled garsonjere. Sedemindvajset kvadratov, štiristo osemdeset evrov brez stroškov. Lastnica je ob omembi dveh otrok stisnila ustnice.

»Za tri je to malo.«

Vedela sem. Vseeno sem si predstavljala, da bi tam lahko skuhala kosilo, ne da bi nekdo stal za mano in gledal, koliko soli uporabljam.

Ko sem prišla domov, je Marija sedela z mojim opranim perilom v naročju.

»Tomaž pravi, da iščeš stanovanje. Kar pojdi. Otroka bosta pa ostala tukaj, kjer imata red.«

Srce mi je začelo razbijati.

»O tem ne odločaš ti.«

»S čim ju boš preživljala? S tistimi svojimi drobižki?«

Tisto noč sem iskala informacije o varstvu otrok. Brala sem do dveh zjutraj in na vsaki strani našla nekaj, česar sem se bala. Tomaž je ležal ob meni, obrnjen proti steni.

»Bi mi res poskusil vzeti otroka?« sem vprašala.

Dolgo ni odgovoril.

»Jaz ju ne bom vozil po nekih luknjah, ker se vidve ne razumeta.«

Takrat sem prvič pomislila, da njegova tišina ni samo strah pred prepirom. Njemu je ta ureditev ustrezala. Mama je pazila otroka, kadar sva delala, jaz sem kuhala in čistila, on pa je lahko trdil, da noče izbirati strani.

Imela sva še skupni varčevalni račun. Po malem sva nanj nakazovala za selitev. Mislila sem, da je gor skoraj dva tisoč evrov.

Ko sem preverila, jih je bilo triinosemdeset.

Tomaž je denar nakazal mami za popravilo njenega avtomobila.

»Saj nas tudi ona vozi,« je rekel.

»Zakaj mi nisi povedal?«

»Ker bi naredila točno tole.«

Nisem razbila ničesar. Nisem niti zavpila. Sedla sem na zaprto straniščno školjko in gledala v zaslon. Na tistem računu so bile tudi moje odpovedane kave, ponošeni zimski čevlji in denar, ki mi ga je sestra podarila za rojstni dan.

Naslednje jutro je Neža polila kakav.

Preden sem vstala, je pograbila krpo in začela brisati mizo.

»Oprosti, mami. Bom pridna, da babi ne bo spet huda nate.«

Sedem let je imela.

Pokleknila sem ob njen stol. Hotela sem reči, da ni nič narobe, pa mi je glas odpovedal. Samo objela sem jo, ona pa me je potrepljala po hrbtu, kot sem jaz to počela njej.

Tisti dan sem med odmorom poklicala center za socialno delo.

Socialna delavka mi ni obljubila, da bo lahko. Povedala pa mi je, da nižji dohodek sam po sebi ne pomeni, da bom izgubila otroka. Govorili sva o razmerah doma, možnostih pomoči in urejanju varstva ter preživljanja. Svetovala mi je tudi, naj preverim pogoje za brezplačno pravno pomoč.

Prvič me nihče ni vprašal, zakaj sem tako občutljiva.

Sestro Petro sem prosila za posojilo za varščino. Sram me je bilo tako zelo, da sem začela razlagati, še preden sem jo vprašala.

»Maja,« me je ustavila. »Koliko potrebuješ?«

Našla sem majhno enosobno stanovanje zunaj mesta. Starejša kuhinja, brez balkona, štiristo dvajset evrov najemnine. Z lastnico sva se dogovorili za varščino v dveh delih. V službi sem prosila za več ur, če se odpre možnost.

Nisem imela vsega rešenega. Imela sem papir s stroški, Petrino pomoč za začetek in dogovorjen naslednji pogovor na centru.

Tomažu sem povedala v nedeljo, ko sta bila otroka pri sestri.

»Stanovanje sem našla. Želim, da se dogovoriva glede otrok.«

Vstal je tako sunkovito, da je stol udaril ob radiator.

»Ti res razdiraš družino zaradi moje mame?«

»Ne morem več živeti tukaj. Tebe prosim za pomoč že dve leti.«

Marija je iz hodnika rekla, da se bom vrnila, ko bom dobila prvo položnico.

Nisem ji odgovorila. Bala sem se, da ima prav.

Minili so štirje meseci. Dogovarjanje s Tomažem je še težko. Včasih sodeluje, drugič mi pošlje sporočilo, da sem otroka prikrajšala za dom. Preživnina in stalna ureditev stikov še nista dokončno urejeni.

Denar štejem. Spim na kavču, otroka v sobi. Petra mi še vedno občasno prinese vrečko hrane in se dela, da je kupila preveč.

Prejšnji teden je Vid med večerjo prevrnil kozarec.

Neža je dvignila glavo, potem pa mirno jedla naprej. Ni se opravičevala namesto njega. Ni pogledovala proti vratom.

Takrat sem prvič pojedla večerjo, preden se je ohladila.

Še vedno me je strah naslednje najemnine. Ampak ali bi otrokoma res dala več varnosti, če bi ostala tam, kjer sta se učila, da mora mama vse tiho prenesti?