Celo poletje sem pazila vnuka, potem pa sem slišala: »Saj nisi v službi.« Tisti večer sem sinu prvič rekla ne.

»Mami, zdaj pa res ne kompliciraj. Saj nisi v službi.«

Matej je stal v moji kuhinji, še vedno s ključi v roki. Na tleh je ležal razbit krožnik, ob omarici se je hladila večerja, jaz pa sem si držala zapestje. Krožnik mi je zdrsnil, ker tisti večer nisem več dobro čutila prstov.

»Od šestih zjutraj sem pokonci,« sem rekla.

»Vsi smo utrujeni.«

Iz dnevne sobe se je oglasila Neža:

»Babi, a si jezna, ker sva tukaj?«

Tisto me je zabolelo bolj kot roka.

Počepnila sem med črepinje, čeprav me je v kolenu ostro zarezalo, in ji rekla, naj ostane na preprogi. Matej je pogledal na telefon.

»Petra pride jutri malo prej. Bo boljše.«

Ni prišla prej.

Za poletno varstvo smo se dogovorili maja, pri nedeljskem kosilu. Petra je delala v trgovini, Matej v skladišču. Dopusta nista dobila istočasno, plačljivo varstvo za dva otroka pa bi jima pobralo velik del plače.

»Samo čez počitnice, mami. Septembra bo vse lažje.«

Neža je imela osem let, Jaka pet. Njegov vrtec je poleti združeval skupine v drugi enoti, zato sta želela, da ostane pri meni skupaj s sestrico. Rada sem ju imela ob sebi. Živim sama v bloku v Kranju in po moževi smrti so bila jutra včasih tako tiha, da sem prižgala radio samo zaradi glasov.

»Bomo že,« sem rekla.

To sem govorila vse življenje.

Ko je mama obležala. Ko je mož izgubil službo. Ko je Matej potreboval denar za prvi avto in sem odložila popravilo zob.

Bomo že.

Prvi teden smo pekli palačinke, hodili na igrišče in zalivali paradižnike na balkonu. Jaka mi je vsako jutro prinesel kak kamen. Neža je na hladilnik obesila risbo nas treh.

Potem se je varstvo začelo podaljševati.

Ob pol štirih je prišlo sporočilo, da bo Matej zamudil. Ob petih je Petra vprašala, ali lahko otroka pri meni še večerjata. V petek sta pustila nahrbtnika, ker imata naslednje jutro oba obveznosti.

Nihče ni bil nesramen. Vedno je bil kak »prosim« in na koncu srček. Samo vprašanja počasi niso več čakala na moj odgovor.

Do sredine julija sem odpovedala dve srečanji s prijateljico Sonjo in en pregled pri zobozdravnici. Fizioterapijo za ramo sem prestavila drugič.

Ponoči sem si pod komolec tlačila blazino. Zjutraj sem rezala jabolka na tanke krhlje, ker jih Jaka drugače ni jedel.

Pokojnina je šla hitreje kot običajno. Sadje, jogurti, meso, sladoled po igrišču. Nič posebnega, ampak ob koncu meseca sem v trgovini vrnila pralni prašek na polico.

Mateju tega nisem povedala. Sram me je bilo. Saj sem vendar njuna babica.

Tisti četrtek, ko sem razbila krožnik, sem ga prvič prosila, naj si za naslednji teden poiščeta drugo rešitev vsaj za dva dni.

»Roko moram spraviti v red. Ne morem več tako.«

Takrat je prišel tisti stavek, da nisem v službi.

Še dolgo po njihovem odhodu sem sedela za mizo. Na prtu je bil zasušen madež omake. Nisem ga obrisala. Čisto nič več se mi ni dalo, niti vstati po kozarec vode.

V soboto zjutraj mi je Sonja poslala fotografijo, ki jo je Petra objavila na spletu. Ležalnika ob bazenu, dva kozarca in pripis, da sta si končno vzela čas zase.

Otroka sta pri meni spala že drugo noč. Meni sta rekla, da potrebujeta varstvo do nedelje zaradi dela in drugih obveznosti.

Poklicala sem Mateja.

»Sta v toplicah?«

Nekaj časa sem slišala samo šumenje.

»Mami, saj sva ti rekla, da imava obveznosti.«

»Rekel si, da v soboto delaš.«

»Dopoldne bi moral. Potem sem zamenjal.«

»In meni nisi povedal?«

V ozadju sem zaslišala Petro: »Saj ne moreva biti ves čas samo starša.«

»Jaz pa sem lahko ves čas babica?«

Matej je zavzdihnil.

»Prosim, ne pokvari zdaj še tega. Zadnje mesece sva čisto na robu.«

Pogledala sem svojo roko. Tudi telefon sem že težko držala.

»Pridita ponju danes do štirih.«

»Mami!«

»Do štirih, Matej.«

Odložila sem in potem skoraj takoj hotela poklicati nazaj. Srce mi je razbijalo, kot da sem naredila nekaj hudega.

Neža je sedela pri mizi in barvala. Dvignila je glavo.

»A sva bila poredna?«

Sedla sem k njej.

»Ne, ljubica. Odrasli se moramo nekaj dogovoriti. Vidva nista nič kriva.«

»Potem lahko še prideva?«

Objela sem jo premočno. Še danes me stisne, ko pomislim, da je sploh morala vprašati.

Prišla sta ob pol petih. Petra je zlagala oblačila v nahrbtnik tako sunkovito, da se je zataknila zadrga.

»Če ti je bilo tako težko, bi povedala.«

»Sem.«

»Ne tako. Vedno rečeš, da je vse v redu.«

To je bilo deloma res. In ravno zato sem za trenutek izgubila pogum.

Potem sem pogledala koledar na steni. Prečrtani termini, ob njih pa z mojo pisavo zapisano: otroka.

»Predolgo sem govorila, da zmorem. Ampak v četrtek sem ti povedala, Matej. Pa si rekel, da nisem v službi.«

Sin je gledal proti balkonu.

»Nisem tako mislil.«

»Kako pa?«

Ni odgovoril.

Petra se je usedla. Prvič tisti dan sem videla, da ima tudi ona solzne oči.

»Nama res zmanjkuje. Denarja, časa, vsega. Če vzamem neplačano, ne vem, kako bomo plačali obrok.«

Verjela sem ji. Poznala sem njun kredit in njen urnik, ki se je spreminjal skoraj vsak teden. Nisem želela, da trpita.

»Razumem. Ampak ne moreta svojih težav rešiti tako, da jaz nimam več pravice biti utrujena.«

Povedala sem, da naslednji teden potrebujem zase. Potem lahko pomagam dva dni na teden, do štirih. Za druge dni se moramo dogovoriti posebej. In za hrano naj nekaj prispevata.

Ob zadnjem stavku so mi gorela lica.

Matej je rekel, da sem ju pustila na cedilu sredi poletja.

Nisem mu odgovorila, ker bi začela jokati. Otroka sta čakala na hodniku.

Tri dni me ni poklical. Telefon sem nosila celo v kopalnico. Skoraj sem mu napisala, naj ju kar pripeljeta.

Četrti dan je poslal sporočilo: »V sredo imam dopust. Kdaj imaš fizioterapijo? Lahko te peljem.«

Nobenega velikega opravičila ni bilo. Tudi vsega še nismo uredili. Petra je ob naslednjem obisku prinesla vrečko živil in me vprašala, ali mi torek ustreza.

Vprašala. Počakala je na odgovor.

Še vedno me zbode krivda, ko imam mirno jutro, onadva pa hitita v službo. Potem spijem kavo, dokler je še topla.

Rada bi bila babica, h kateri prideta z veseljem, ne ženska, ki zvečer potiho joka od izčrpanosti. Je res sebično, če želim, da v tej družini nekaj veljam tudi takrat, ko rečem ne?