Če se moja hči vrne k možu, naj pozabi name

»Ana, če se vrneš k njemu, naj te ne bo več nazaj k meni!« sem zakričala, glas mi je zvenel bolj tuje kot kdajkoli prej. Stala je na pragu, vsa skrčena vase, z rdečimi očmi in razmršenimi lasmi. V roki je stiskala torbico, kot bi se je bala izpustiti. V tistem trenutku sem vedela, da sem jo prizadela. A tudi ona je mene – že mesece, leta.

Ne vem, kje se je začelo. Morda že takrat, ko je Ana prvič pripeljala Marka domov. Bil je prijazen fant iz sosednje vasi, delaven, tih in vedno pripravljen pomagati. Mož, Jože, ga je takoj sprejel, jaz pa sem v njem čutila nekaj hladnega. Ana je bila takrat še študentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, polna sanj in upanja. Ko sta se poročila, sem si želela le, da bo srečna.

Toda kmalu so se začele težave. Najprej so bile to malenkosti – Ana ni hotela hoditi na nedeljska kosila k Markovi mami v Grosuplje. Potem so prišle večje stvari: prepiri zaradi denarja, ker Ana ni hotela pustiti službe in ostati doma z otrokom. Marko je bil vedno bolj mrk, Ana pa vedno bolj žalostna. Pogosto je prihajala k meni na obisk, jokala v kuhinji in mi govorila: »Mami, ne morem več. On me ne razume.«

Poskušala sem ji svetovati: »Ana, zakon ni vedno lahek. Včasih moraš potrpeti.« A ona je le odkimavala in me gledala z velikimi očmi: »Ampak mami, jaz ne morem živeti tako kot ti. Nočem biti tiha žena.«

Ko se je rodila mala Tjaša, sem upala, da bo otrok prinesel mir. A bilo je še huje. Marko je hotel vzgajati po starih pravilih – otrok naj bo tih, naj ne joka ponoči, Ana pa naj kuha in pospravlja. Ana se je upirala. Vse večkrat je prespala pri meni. Jože me je opozarjal: »Ne vmešavaj se preveč. To ni več tvoja stvar.«

A kako naj mati ne pomaga svoji hčerki? Ko mi je Ana neko noč v solzah priznala: »Mami, Marko me je udaril,« sem začutila ledeno roko okoli srca. V meni se je prebudila bes – poklicala sem Marka in mu povedala svoje: »Če še enkrat dvigneš roko nad mojo hčerko, te bom prijavila policiji!«

Marko se je nekaj časa umiril. A Ana ni bila več ista. Bila je kot senca same sebe – prestrašena, negotova. Vse pogosteje sva sedeli skupaj v tišini. Nekega večera mi je rekla: »Mami, jaz ne zdržim več. Odpeljala bom Tjašo in šla.«

Skrbelo me je za njo – kam bo šla? Kako bo sama z otrokom? Toda podprla sem jo: »Ana, če misliš, da je tako prav, pridi domov.«

Tako se je začelo novo poglavje – Ana in Tjaša sta živeli pri meni in Jožetu. Prvi meseci so bili težki – Ana ni spala, ponoči je jokala v kopalnici. Tjaša je pogrešala očeta in spraševala: »Kje je ati?«

Marko je začel pošiljati sporočila: »Vrni mi otroka!« Grozil ji je s sodiščem. Ana se je bala odpreti vrata ali telefon. Jaz pa sem bila razpeta med skrbjo za vnukinjo in lastno utrujenostjo – Jože mi je očital: »Vse si pokvarila! Če bi pustila Anino družino pri miru, bi bilo zdaj vse drugače.«

Nekega dne sem našla Ano pred hišo s kovčkom v roki. »Kam greš?« sem vprašala.
»Nazaj k Marku. Rekel je, da se bo spremenil.«
»Ana! Saj veš, kaj te tam čaka!«
»Mami… jaz ne morem več biti breme tebi in očetu. Marko pravi, da bo drugače.«

V meni se je vse uprlo. Spomnila sem se vseh noči, ko sem jo tolažila, vseh modric na njenih rokah in vseh laži, ki jih je morala povedati Tjaši o tem, zakaj ati kriči.

»Ana! Če greš nazaj k njemu… če mu še enkrat odpustiš po vsem tem… potem pozabi name! Ne morem te več gledati trpeti!«

Ana me je pogledala s tistim pogledom ranjene živali – žalostnim in obupanem.
»Mami… saj si ti tudi ostala pri očetu…«
»Ampak tvoj oče ni nikoli dvignil roke nad mano!« sem zakričala.

Vrata so se zaprla za njo in jaz sem obstala v prazni kuhinji. Jože me je gledal izza časopisa: »Si zadovoljna? Zdaj si jo izgubila.«

Dnevi so minevali v tišini. Tjaša me je pogrešala in spraševala po mami. Jaz pa nisem vedela več, kaj naj storim – ali naj pokličem Ano? Naj grem k njej? Ali naj res držim svojo besedo?

Nekega večera me je poklicala soseda iz Grosuplja: »Videla sem Ano na avtobusu z modrico na obrazu.«

V meni se je vse sesulo. Jokala sem do jutra.

Ko zdaj gledam skozi okno na prazno dvorišče in poslušam tišino hiše brez Aninega smeha in Tjašinega joka, se sprašujem: Sem ravnala prav? Sem dobra mama ali sebična ženska? Kje je meja med ljubeznijo do otroka in lastnim dostojanstvom?

Bi vi ravnali drugače? Bi znali odpustiti ali bi tudi vi postavili mejo?