Ples v senci: Moja druga priložnost po možganski kapi

»Ne, Neža, ne!« je kričala mama, ko sem se zgrudila na parketu dnevne sobe. Vse je bilo tiho, le njen glas je odmeval nekje daleč. Spomnim se, kako sem še pred nekaj minutami vrtela svojo najljubšo skladbo in skušala pozabiti na prepir z možem. Potem pa tema. Ko sem odprla oči, sem bila priklopljena na aparate v UKC Ljubljana. Ob meni je sedela sestra Maja, s solzami v očeh. »Neža, tukaj sem. Slišim te, čeprav ne moreš govoriti.«

Bila sem ujeta v lastnem telesu. Moja desna roka ni ubogala, noga je bila kot iz blata. Najhuje pa je bilo to, da nisem mogla izreči niti besede. V glavi sem kričala: »Pomagajte mi!« A iz mojih ust ni prišlo nič.

V naslednjih dneh so se ob moji postelji vrstili obrazi: mož Marko, ki je gledal v tla in stiskal pesti; mama, ki je tiho molila; sestra Maja, ki je brisala solze; in oče, ki je le nemočno stal v kotu. Vsi so imeli nekaj neizrečenega med sabo – zamere iz preteklosti, ki so zdaj visele nad mano kot težka odeja.

Marko me je obiskoval vsak dan, a nisem čutila njegove bližine. Med nama je bila tišina, težja od vseh besed. Spomnila sem se najine zadnje prepirljive noči: »Nikoli nisi doma! Vedno si na vajah ali nastopih! Kaj pa jaz? Kaj pa otroci?« mi je očital. Jaz pa sem mu vrnila: »Ples je vse, kar imam!« Zdaj sem ležala tukaj – brez plesa, brez glasu.

Fizioterapevtka Tanja me je vsak dan spodbujala: »Neža, danes bova poskusili premakniti prste.« Njene roke so bile tople in vztrajne. Prvi teden ni bilo napredka. Drugi teden sem začutila mravljince v dlani. Tretji teden sem premaknila kazalec. Tanja je ploskala: »Bravo! To je začetek!«

A doma so se stvari zapletale. Mama in Marko sta se prepirala glede moje oskrbe. »Ne moreš ti vsega prevzeti nase!« je vpila mama nanj. Marko pa ji ni ostal dolžan: »Saj ste vi vedno vedeli vse bolje!« Maja je skušala pomiriti strasti: »Pomembno je le, da Neža okreva.«

V meni pa se je nabirala jeza. Zakaj zdaj vsi skrbijo zame? Kje so bili prej, ko sem potrebovala le malo razumevanja? Ko sem jokala po neuspešnih avdicijah? Ko sem si želela otroka, a Marko ni bil pripravljen? Ko me je mama silila v popolnost?

Nekega večera me je obiskala Maja sama. Prijela me je za roko in rekla: »Veš, vedno sem ti zavidala pogum. Ti si šla za svojimi sanjami. Jaz sem ostala tukaj, v varnem zavetju službe in družine.« Njene besede so me presenetile. Nikoli nisem vedela, da me občuduje.

Počasi sem začela govoriti – najprej nerazločno, potem vedno bolj jasno. Prvi stavek, ki sem ga izrekla Marku, je bil: »Oprosti.« Zlomil se je pred mano in prvič po letih zajokal. »Jaz bi moral prositi tebe odpuščanja, Neža. Bil sem sebičen.«

Dnevi so minevali v vajah in pogovorih. Mama mi je prinesla stare baletne copate. »Mislila sem jih vreči stran,« je priznala. »Ampak potem sem se spomnila, kako si žarela na odru.«

Nekega popoldneva me je obiskal oče. Prinesel mi je knjigo slovenskih pesmi in rekel: »Ko boš pripravljena spet plesati – čeprav samo v mislih – bom jaz tvoj prvi gledalec.«

Po štirih mesecih sem prvič vstala iz postelje. Korak za korakom sem šla po bolniškem hodniku, Tanja ob meni kot senca. Vsi so ploskali – zdravniki, sestre, celo drugi pacienti.

Ko sem prišla domov v Kamnik, me je pričakala družina s torto in napisom: »Dobrodošla doma, Neža!« Vsi smo jokali in se objemali.

A življenje ni bilo več isto. Plesati nisem mogla kot prej – moje telo ni več ubogalo vsakega ukaza. A začela sem učiti plesne delavnice za otroke s posebnimi potrebami v lokalnem kulturnem domu. Tam sem spoznala deklico Laro, ki ni mogla hoditi, a je ob glasbi sijala kot sonce.

Nekega dne me je Lara vprašala: »Neža, zakaj plešeš z rokami in ne z nogami?« Nasmehnila sem se ji: »Ker srce pleše vedno.«

Z Markom sva se znova zbližala – počasi in previdno. Naučila sva se pogovarjati brez očitkov in poslušati brez sodb. Mama mi je priznala: »Vedno sem te želela zaščititi pred bolečino sveta. Nisem vedela, da si najbolj pogumna prav takrat, ko si ranjena.«

Včasih ponoči še vedno sanjam oder – žaromete in aplavz. A ko se zbudim in slišim smeh svoje družine iz kuhinje ali vidim Laro, kako maha z rokami v ritmu glasbe, vem, da sem našla nov smisel.

Mogoče življenje res nikoli ne bo več tako kot prej. A ali ni prav v tem lepota druge priložnosti? Ali si upamo sprejeti novo različico sebe – ranjeno, a močnejšo?