Sramota naših – Nedeljsko kosilo, ki je razbilo družino

»Kaj pa je s tvojimi otroki, Maja? Saj ne znajo niti lepo pozdraviti!« je zagrmela tašča, komaj sem še sedela za mizo. Vsi pogledi so se obrnili name, žlice so zastale v zraku. V tistem trenutku sem začutila, kako mi vročina zalije lica, srce pa mi je začelo razbijati tako močno, da sem komaj slišala, kaj govori naprej.

»Pri nas smo se vedno znali obnašati. Ne vem, kakšne navade imate vi doma, ampak tole je sramota!« je nadaljevala in pogledala mojega moža, Andreja, ki je le skomignil z rameni in se posvetil juhi. Otroka, Tjaša in Vid, sta sedela tiho kot miški, s sklonjenimi glavami.

V meni se je nabirala jeza. Že večkrat sem požrla kakšno opazko, a tokrat je šla predaleč. »Mogoče bi lahko vprašali otroke, zakaj so tiho,« sem poskusila mirno. »Mogoče jim ni prijetno, če jih vedno kritizirate.«

Tašča me je premerila od glave do pet. »A zdaj boš ti mene učila, kako naj govorim v lastni hiši?«

Vsi so utihnili. Andrejev brat Miha je nervozno mešal po krožniku, tast pa je gledal skozi okno, kot da ga vse skupaj ne zanima.

»Maja, pusti že enkrat! Saj veš, kakšna je mama,« je Andrej zamrmral skoraj neslišno.

»Ne morem več gledat, kako ponižuje naše otroke!« sem mu zašepetala nazaj.

»Če ti ni prav, pa ne hodimo več sem,« je odvrnil hladno in se spet posvetil hrani.

V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem upala, da bo Andrej nekoč stopil na mojo stran, da bo zaščitil mene in otroke pred nenehnimi opazkami njegove mame. A on je vedno izbral tišino.

Kosilo se je nadaljevalo v mučni tišini. Tast je začel govoriti o vremenu, Miha o službi, a vse skupaj je bilo le prazno besedičenje. Otroka sta jedla počasi in previdno gledala proti meni. Ko smo končali, sem vstala in začela pospravljati krožnike.

»Pusti to! Pri nas ženske pospravljamo!« me je ustavila tašča in mi iztrgala krožnik iz rok. »Ti si gostja.«

Gostja? Po vseh teh letih? Po vseh nedeljah, ko sem pomagala kuhati in čistiti?

V avtu na poti domov sem molčala. Andrej je vozil brez besed, otroka sta gledala skozi okno. Ko smo prispeli domov, sem šla naravnost v kopalnico in jokala pod tušem.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Sramota! Gostja! Če ti ni prav…«

Naslednje jutro sem Andreju rekla: »Ne grem več k tvojim staršem. In tudi otrok ne bom več silila tja.«

Pogledal me je kot tujca. »Pretiravaš. Saj ni bilo nič takega.«

»Zate mogoče res ne. Ampak jaz ne bom več dopuščala, da nas ponižujejo.«

Dnevi so minevali v napetosti. Andrej je bil vedno bolj odsoten, ponoči se je obračal stran od mene. Otroka sta bila tiha in zaskrbljena.

Nekega popoldneva me je poklicala tašča: »Maja, kaj si rekla Andreju? Zakaj nočete več prihajati? Saj nisi resna! Saj smo vendar družina!«

»Družina si pomaga in se spoštuje,« sem ji odgovorila mirno. »Pri vas pa se počutimo kot tujci.«

Zasmejala se je: »Ti si preobčutljiva! Vsi vemo, da nisi nikoli zares sodila k nam.«

Zlomilo me je. Prvič v življenju sem ji odločno rekla: »Ne bom več dovolila, da me ali moje otroke žališ.« In prekinila klic.

Andreju ni bilo prav. »Zdaj si pa res vse pokvarila! Mama pravi, da si nevzgojena in da si otroke obrnila proti njej.«

»Če bi jih imela rada, jih ne bi poniževala!« sem mu zabrusila.

Začela sva se prepirati vsak dan. Otroka sta to čutila – Tjaša se je začela zapirati vase, Vid pa je postal nemiren in jokav.

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala stare fotografije – poroka, rojstvo otrok, prvi skupni dopust na morju v Strunjanu… Kdaj sva postala tujca? Kdaj so najine vrednote postale tako različne?

Po nekaj tednih me je poklicala sestra: »Maja, kaj se dogaja? Slišim same govorice…«

Povedala sem ji vse – o poniževanju pri kosilu, o Andrejevi brezbrižnosti, o tem, kako otroka trpita.

»Veš kaj? Prav imaš. Če te mož ne podpira niti v tem… Kaj pa sploh še ostane?«

Začela sem razmišljati o ločitvi. Prvič v življenju sem si priznala: mogoče pa res ne morem več živeti tako.

Nekega dne sem zbrala pogum in Andreju rekla: »Če ne boš zaščitil mene in otrok pred svojo mamo, bom odšla.«

Pogledal me je z žalostjo – ali pa z olajšanjem? – in rekel: »Ne vem, če sploh še znam biti na tvoji strani.«

Tisto noč sem spakirala nekaj stvari in z otrokoma prespala pri sestri.

Minili so meseci. Andrej ni nikoli zares poskušal popraviti stvari. Otroka sta počasi zacelila rane – Tjaša spet poje domače pesmi, Vid riše mavrice.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: ali bi morala potrpeti zaradi družine? Ali pa sem končno naredila nekaj prav zase in za svoja otroka?

Bi vi molčali zaradi miru ali bi zaščitili svoje otroke pred poniževanjem – tudi če to pomeni razpad družine?