Nepričakovana sporočila na moževem telefonu: Pot od dvoma do nove ljubezni

»Kaj pa to pomeni, Marko?« sem skoraj zašepetala, ko sem v roki držala njegov telefon. Prsti so mi drhteli, srce pa je razbijalo tako močno, da sem se bala, da ga bo slišal tudi on. V dnevni sobi je tiho brnel televizor, a jaz sem bila ujeta v vrtincu besed, ki sem jih pravkar prebrala: »Pogrešam te. Komaj čakam, da se spet vidiva.« Sporočilo je bilo poslano včeraj zvečer. Po štiridesetih letih zakona, dveh odraslih otrocih in neštetih skupnih trenutkih, sem prvič začutila, da je najin dom lahko le še votla lupina.

Marko je sedel na kavču in bral časopis. Ko sem stopila pred njega, je dvignil pogled. »Kaj je narobe, Ana?« Njegov glas je bil miren, a v očeh sem zaznala senco nelagodja. »Kdo je Maja?« sem vprašala naravnost. V zraku je zatrepetala tišina, težka kot svinec. Marko je odložil časopis in se zazrl vame. »Zakaj sprašuješ?«

»Našla sem tvoja sporočila. Pišeš ji, da jo pogrešaš. Da komaj čakaš, da se vidita.« Glas mi je zadrhtel. »Po vseh teh letih … Marko, kaj se dogaja?«

Za trenutek je le molčal. Nato je globoko vdihnil in si z dlanjo pogladil sive lase. »Ana, ni tako, kot misliš.«

Zasmejala sem se – grenko, skoraj histerično. »Vedno pravijo tako!«

V meni so se prepletali bes, žalost in strah. Spomnila sem se vseh let, ko sva skupaj gradila najin dom v Kamniku, ko sva skupaj prenavljala staro hišo in sadila jablane na vrtu. Spomnila sem se noči, ko sva skupaj bedela ob vročini najine hčerke Tine in popoldnevov, ko sva skupaj hodila po hribih nad Kamniško Bistrico. In zdaj … zdaj naj bi vse to razpadlo zaradi ene Maje?

Marko je vstal in stopil k meni. »Ana, prosim te, usedi se.« Njegov glas je bil tih in utrujen. Usedla sem se na rob kavča, še vedno stiskajoč telefon v roki.

»Maja ni ljubica,« je začel počasi. »Je … prijateljica iz mladosti. Pred nekaj meseci sva se srečala na pogrebu skupnega znanca. Od takrat sva si nekajkrat pisala.«

»In ji pišeš, da jo pogrešaš?« sem ga prekinila.

»Ana … Vem, kako to zveni. Ampak … zadnje čase se počutim osamljenega. Otroka sta šla vsak svojo pot, ti si ves čas pri mami ali s prijateljicami … Jaz pa …«

Začutila sem bolečino v njegovem glasu. Nenadoma me je preplavil val krivde – a hkrati tudi jeze. »In zato iščeš tolažbo pri drugi ženski? Zakaj nisi tega povedal meni?«

Marko je sklonil glavo. »Nisem hotel obremenjevati tebe. Tudi ti si bila zadnje čase odmaknjena.«

V meni so vreli občutki – žalost zaradi izgubljenega zaupanja, strah pred prihodnostjo in bes zaradi njegove skrivnosti. A hkrati sem vedela, da ima prav – tudi jaz sem bežala pred samoto v vsakodnevne opravke in pogovore s prijateljicami.

Tisto noč nisem mogla spati. Ležala sem v postelji in poslušala Markovo dihanje. Spraševala sem se: ali sva res postala tujca? Kdaj sva prenehala govoriti o svojih občutkih? Kdaj sva začela živeti drug mimo drugega?

Naslednje jutro sem pripravila zajtrk – tiho, brez besed. Marko je sedel za mizo in me opazoval. »Ana …« je začel.

»Ne vem, če ti lahko še zaupam,« sem rekla naravnost.

»Vem. Ampak rad bi poskusil popraviti stvari.«

V naslednjih dneh sva živela kot sostanovalca – vsak zatopljen v svoje misli. Otroka sta poklicala po telefonu; Tina iz Ljubljane, kjer dela kot zdravnica, in Matej iz Maribora, kjer študira strojništvo. Nisem jima povedala ničesar – kako naj bi? Kako naj bi razložila, da po štiridesetih letih ne poznam več svojega moža?

Nekega popoldneva me je poklicala Maja. Njena številka mi ni bila znana, a njen glas je bil topel in prijazen.

»Ana? Tukaj Maja … Upam, da te ne motim. Samo … želela sem ti povedati, da mi Marko veliko pomeni kot prijatelj iz mladosti. Nikoli nisva imela ničesar več kot to.«

Za trenutek nisem vedela, kaj naj rečem.

»Vem, da si našla najina sporočila. Oprosti, če so bila dvoumna ali če so povzročila bolečino. Marko veliko govori o tebi – vedno s spoštovanjem in ljubeznijo.«

Ko sem odložila telefon, sem dolgo sedela v tišini. Počasi sem dojela: ni šlo za prevaro v telesnem smislu – šlo je za praznino med nama.

Tistega večera sva z Markom sedela na terasi in gledala sončni zahod nad Kamniškimi Alpami.

»Veš, Ana … Včasih se bojim starosti bolj kot smrti. Bojim se ostati sam – ali pa živeti ob tebi kot tujec.«

Pogledala sem ga – prvič po dolgem času resnično pogledala.

»Tudi jaz se bojim tega, Marko.«

Objela sva se – nerodno, a iskreno.

Odločila sva se za skupno terapijo pri psihologinji Nini v Domžalah. Prvič po letih sva začela govoriti o svojih strahovih in željah. Ni bilo lahko – a vsak pogovor naju je približal nazaj drug k drugemu.

Danes vem: ljubezen ni samoumevna; zanjo se moraš boriti vsak dan znova.

Ko zdaj gledam Marka pri zajtrku in slišim njegov smeh ob radijskih šalah, si mislim: Ali lahko res kdaj povsem pozdraviš razpoke v zaupanju? Ali pa jih le sprejmeš kot del skupne zgodbe?