Ko je babičino stanovanje v Ljubljani raztrgalo našo družino, sem prvič videla, kako malo v resnici pomeni beseda »sorodstvo«

„Prodalo se bo. Tako piše. Ne boš ti zdaj igrala žrtve,“ je rekla Mojca in z dlanjo udarila po mizi tako močno, da se je skodelica s kavo prevrnila na babičin star prtiček.

Takrat sem jo samo gledala. Nekaj sekund sploh nisem dojela, da to govori meni. V tisti isti kuhinji na Viču, kjer je babica še tri mesece prej sedela v jopici, me klicala „moja Tina“ in me spraševala, če sem ji spet pozabila prinesti Lekadol iz lekarne.

„Igram žrtev?“ sem iz sebe spravila komaj slišno.

Brat Jure je stal pri oknu, roke v žepih, kot da se ga vse skupaj ne tiče. To me je zabolelo skoraj bolj kot Mojčine besede. Ker ga je zanimalo. Samo lažje mu je bilo biti tiho in na koncu vzeti svoj delež.

Babičino stanovanje ni bilo noben luksuz. Dvosobno, star parket, okna, ki so pozimi vlekla, kopalnica iz časov, ko je bil moder keramični rob še moden. Ampak bilo je v Ljubljani. In danes to pomeni denar. Velik denar za nas, ki smo vsi bolj ali manj lovili konec meseca.

Po zapuščini naj bi se prodalo in razdelilo na tri dele. Meni, Mojci in Juretu. Na papirju enostavno. V resnici pa ni bilo.

Ker sem bila jaz tista, ki sem zadnjih sedem let hodila k babici skoraj vsak dan.

Jaz sem jo vozila na Polikliniko.

Jaz sem z njo čakala po tri ure pred ambulanto, medtem ko je Mojca pošiljala sporočila, da ima službo, sestanek, otroka, migreno, karkoli že tisti teden.

Jaz sem šla po recept, po kruh, po plenice, ko jih je proti koncu začela rabiti. Jaz sem poslušala njeno dihanje ponoči po telefonu, ker jo je bilo strah zaspati samo. In ja, babica mi je večkrat rekla: „Tina, stanovanje bo tvoje. Ti si edina, ki si tu.“

Tega ni zapisala. To je res. Ampak rekla je. Večkrat.

Mojca se je zdaj naslanjala na pult in se kislo smejala.

„A zdaj bomo pa po ustnih obljubah delili nepremičnine? Lepo te prosim. Saj vsi pomagamo po svoje.“

Takrat mi je prvič res počil film.

„Ne, Mojca, nisi pomagala po svoje. Nisi pomagala. Prišla si za božič in za veliko noč. Pa še takrat si hitela domov. Ko je babica padla v kopalnici, si rekla, da ne moreš iz službe. Ko sem te prosila, da jo pelješ na onkologijo, si rekla, da nimaš vinjete. Ne govori mi, da smo vsi enaki. Nismo bili.“

V kuhinji je nastala tista težka tišina, ko vsi vedo, da je nekaj res, pa si tega nočejo priznati.

Jure je zavzdihnil.

„Dajta nehat. Gre za denar in vsi to vemo. Tudi ti, Tina. Če bi babica res hotela, da je stanovanje tvoje, bi to uredila pri notarju. Ni. Konec debate.“

Konec debate.

Kako enostavno je to reči, če nisi bil tam, ko je babica bruhala po kemoterapiji. Če nisi pral posteljnine ob enih zjutraj. Če nisi poslušal, kako stara ženska joka, ker noče biti nikomur v breme.

Po tistem dnevu se je vse začelo rušiti hitro in grdo.

Mojca je najela odvetnico. Ne neko znanko, ampak prav pravo, ostro žensko iz centra Ljubljane, ki je v dopisu pisala, da neupravičeno zadržujem uporabo nepremičnine in onemogočam postopek delitve. Tako hladno. Tako uradno. Kot da ne gre za našo babico, ampak za skladišče v Šiški.

Res sem še vedno imela ključe. In ja, nekaj časa sem še hodila tja. Ne zato, da bi si kaj prisvajala. Ampak ker nisem zmogla kar zapreti vrat in oditi. V omari je še visel njen plašč. V predalu so bili računi, zloženi z elastiko. Na nočni omarici njen rožni venec in očala.

Mojca je začela govoriti sorodnikom, da jo izsiljujem.

Da se delam svetnico.

Da sem si že med babičinim življenjem ustvarjala teren, da pridem do stanovanja.

Ko mi je to povedala teta Marjana po telefonu, sem morala sesti.

„Tina, jaz se ne bi rada vmešavala, ampak veš, kako ljudje govorijo… da si babico obračala proti Mojci.“

Meni se je stemnilo pred očmi.

Babico obračala proti njej? Babica ni bila otrok. Bila je ostra, pametna ženska. Točno je videla, kdo pride in kdo ne. In to jo je bolelo. Ampak je vseeno branila Mojco. Vedno. „Saj ima veliko, saj ne zmore.“ Klasična babica.

Najhujše je bilo, da sem bila tudi jaz v denarni stiski. Tega dolgo nisem povedala nikomur, ker me je bilo sram. Po ločitvi sem ostala sama z najemnino v Domžalah, s sinom Nejcem v srednji šoli in s kreditom za avto, ki ga brez avta sploh ne bi mogla odplačevati, ker sem se vozila v službo v Kamnik. Vsak mesec sem obračala evre. Vsak. In seveda sem videla rešitev v tem stanovanju. Ne bom lagala. Videla sem jo.

Ampak nisem ga hotela prodati.

Hotela sem se vanj preseliti. Prvič po letih ne živeti v strahu pred naslednjo položnico. To je bila moja resnica, pa če je komu všeč ali ne.

Ko smo imeli obravnavo pri notarju, sem prišla deset minut prej. Roke so se mi tresle. Mojca je prišla urejena, hladna, z mapo papirjev pod pazduho. Jure za njo. Kot ekipa.

„Še zdaj lahko nehaš komplicirat,“ mi je rekla pred vrati.

Pogledala sem jo in prvič v življenju v njej nisem videla sestre. Samo nekoga, ki mi hoče nekaj vzeti in me zraven še prepričati, da sem jaz kriva.

„Ti si nehala biti moja sestra takrat, ko si začela o meni lagati po družini,“ sem ji rekla.

Za trenutek je obstala. Potem je skomignila.

„Tudi ti si igrala lepo hčerko, ker se je splačalo. Dajva si nalit čistega vina. Nihče ni tako nesebičen, kot se kažeš.“

Tista beseda me je presekala. Splačalo.

A res mislijo, da sem sedem let skrbela za babico iz računice? Kdo normalno si to sploh predstavlja? Da sem jo držala za roko med preiskavami, ker sem v glavi preračunavala kvadraturo? Grozno. Samo grozno.

Na koncu se je zgodilo to, česar sem se najbolj bala. Pravila, papirji in podpisi so bili močnejši od vsega, kar je bilo izrečeno v kuhinji, bolnišničnih hodnikih in večerih, ko sva z babico sedeli na balkonu in gledali proti Rožniku.

Stanovanje je šlo v prodajo.

Jaz sem se upirala do zadnjega, potem pa nisem imela več denarja za pravdanje. Mojca in Jure sta to vedela. Mogoče sta prav na to računala. Ko se je prodalo, sem svoj delež nakazila prejela z občutkom, kot da mi je nekdo plačal za izgubo. Ne za stanovanje. Za babico. Za iluzijo, da družina na koncu vendarle nekaj pomeni.

Najbolj bedno pa je, da se od takrat skoraj ne slišimo več. Mojca me je blokirala. Jure se oglasi samo za rojstni dan s suhim „vse najboljše“. Na družinskih kosilih se delamo, da je vse normalno, čeprav vsi gledamo v krožnike in pazimo, da ne omenimo Ljubljane, babice, stanovanja, ničesar.

Včasih se ponoči zbudim in se spomnim, kako je babica tik pred koncem rekla: „Samo da se ne boste kregali zaradi mene.“ Takrat sem ji rekla: „Ne bomo, babi, brez skrbi.“ In sem to tudi mislila. Kako naivna sem bila.

Še danes ne vem, kaj bolj boli. To, da sem izgubila dom, ki sem ga v sebi že štela za svojega, ali to, da sta me lastna sestra in brat tako hitro spremenila v pohlepno lažnivko.

Povejte mi iskreno: ali je pravičnost res samo to, kar piše na papirju? Ali pa bi v družini moralo nekaj šteti tudi to, kdo je ostal, ko je bilo najtežje?