Med Dvema Ognjema: Moja Bitka za Sprejetost v Družini

»Spet nisi prav zložila posode v pomivalni stroj, Tjaša,« mi je zabrusila tašča Marija, komaj sem stopila v kuhinjo. Njene besede so mi zarezale globlje kot nož. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila, se stopila med ploščice na tleh in postala nevidna. Roman je sedel za mizo, zatopljen v časopis, kot da ga vse skupaj ne zadeva. »Saj ni tako pomembno, mama,« je zamomljal, a njegov glas je bil tih, skoraj prestrašen. Vedno je bil med nama – med mano in svojo mamo – kot nekakšen tampon, a nikoli ni zares stopil na mojo stran.

Ko sem prvič prišla v to hišo, sem si želela le eno: da bi me imeli radi. Da bi bila del družine. Da bi bila končno nekje doma. Moja mama je umrla, ko sem bila stara šest let. Oče je kmalu zatem odšel za delom v Nemčijo in me pustil pri babici v Škofji Loki. Babica je bila stroga, redkobesedna ženska, ki ni poznala objemov ali toplih besed. »Življenje ni pravljica, Tjaša,« mi je govorila. »Če boš preveč sanjala, boš samo razočarana.«

Ko sem spoznala Romana na študentski zabavi v Ljubljani, sem prvič začutila toplino. Bil je prijazen, pozoren, znal me je nasmejati. Ko me je povabil k sebi domov na kosilo, sem bila živčna kot še nikoli. Njegova mama Marija me je pogledala od nog do glave in rekla: »A si ti tista nova?« Takrat še nisem vedela, da bom vedno ‚nova‘.

Romanova bivša žena, Petra, je bila tema, ki se ji ni dalo izogniti. Marija jo je omenjala skoraj vsak dan: »Petra je vedno spekla potico za praznike. Petra je znala popraviti zaveso. Petra ni nikoli pozabila na moj rojstni dan.« Vsaka moja napaka je bila še bolj očitna zaradi njenih nenehnih primerjav. Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da Roman ne bi slišal.

»Zakaj se toliko trudiš? Saj veš, da ji nikoli ne boš dovolj dobra,« mi je nekoč rekla prijateljica Anja. Ampak jaz nisem znala odnehati. Vsako soboto sem vstala ob šestih in spekla kruh po receptu iz babičine stare knjige. Vsak praznik sem okrasila hišo in pripravila darila za vse člane družine. Ko sem zanosila z najino hčerko Lano, sem upala, da se bo nekaj spremenilo.

A tudi Lana ni prinesla miru. »Petra je imela lažji porod,« mi je Marija povedala že prvi dan po prihodu iz porodnišnice. »In Lana ima njen nos.« Včasih sem se spraševala, ali bom kdaj dovolj dobra – ali pa bom vedno le senca ženske, ki je ni več tukaj.

Roman se je trudil biti nevtralen. »Mama ima pač svoj način,« mi je rekel nekoč zvečer v postelji. »Ne jemlji si k srcu.« Ampak kako naj ne vzamem k srcu? Vsak dan sem živela med dvema ognjema: med željo po sprejetosti in bolečino zavrnitve.

Nekega dne sem slišala Marijo po telefonu: »Tjaša pač ni Petra. Ampak kaj čmo.« Takrat me je nekaj zlomilo. Šla sem ven na vrt in jokala med grmi ribeza. Lana me je našla in me tiho objela. »Mami, zakaj jokaš?« me je vprašala s tistim otroškim glasom, ki prebije še tako trdo lupino.

»Ker si želim biti dobra mama in dobra žena, pa mi ne uspeva vedno,« sem ji šepnila.

Tistega večera sem prvič odkrito spregovorila z Romanom: »Ne morem več tako živeti. Vsak dan se trudim in vsak dan dobim občutek, da nisem dovolj dobra – ne zate, ne za tvojo mamo.« Roman me je pogledal s tistim svojim utrujenim pogledom: »Kaj pa naj naredim? Saj veš, kakšna je mama.«

»Lahko bi ji povedal, da te boli, ko me tako primerja s Petro! Lahko bi stopil na mojo stran!« sem skoraj zavpila.

Roman je molčal. V tistem trenutku sem vedela: če hočem preživeti v tej hiši in ostati zvesta sebi, bom morala najti svojo moč.

Naslednji dan sem Marijo povabila na kavo. Roke so se mi tresle od živčnosti. »Marija, rada bi vam nekaj povedala,« sem začela tiho. »Vem, da nisem Petra in nikoli ne bom. Ampak trudim se po svojih najboljših močeh. Prosim vas – nehajte me primerjati z njo.«

Marija me je pogledala presenečeno – prvič brez tistega hladnega pogleda. »Veš kaj? Tudi meni ni lahko. Petra mi je bila kot hči in ko je odšla…« Za trenutek ji je glas zastal. »Bojim se izgubiti še tebe.«

V tistem trenutku sem razumela: tudi ona ima svoje rane.

Od takrat naprej ni bilo vse popolno – daleč od tega. A počasi sva našli skupen jezik. Včasih še vedno zaboli kakšna njena pripomba ali Romanova brezbrižnost. A zdaj vem: moja vrednost ni odvisna od tega, ali bom kdaj postala ‚druga Petra‘.

Včasih ponoči gledam Lano, kako spi poleg mene in si mislim: Ali bomo kdaj v Sloveniji znali sprejeti drugačnost v družini? Ali bomo vedno iskali napake tam, kjer bi lahko našli ljubezen?