Med dvema očetoma: Moja odločitev na najpomembnejši dan v življenju

»Ne moreš pričakovati, da bom kar tako odstopil, Tjaša!« je glas mojega očeta Franca odmeval po dnevni sobi, kjer so se sence večera prepletale z napetostjo, ki je visela v zraku kot težka megla nad Ljubljanico. Stala sem med njim in mojim očimom Andrejem, ki je tiho sedel na kavču, roke sklenjene v molitvi ali obupu – še sama nisem vedela. Mama je stala ob oknu in gledala ven, kot da bi tam iskala odgovore, ki jih jaz nisem mogla najti v sebi.

Jutri se poročim. Jutri bom stopila pred Matijo in mu obljubila zvestobo. In jutri bo nekdo od teh dveh moških stopil z mano do oltarja. Kdo? Kdo je moj pravi oče? Kdo si zasluži ta trenutek?

Franc je moj biološki oče. Po ločitvi je odšel v Maribor in me videval le ob vikendih, če je imel čas. Spomnim se njegovih velikih rok, ki so me dvigovale v zrak, ko sem bila majhna. Spomnim se tudi njegovih zamujenih rojstnih dni in praznikov, ko sem čakala ob oknu, pa ga ni bilo. »Tjaša, saj veš, da sem imel službo, nisem mogel kar tako priti,« mi je vedno znova ponavljal. A otroško srce ne razume izgovorov.

Andrej je prišel v moje življenje, ko sem imela sedem let. Bil je tih, potrpežljiv možakar iz Kamnika, ki je znal popraviti vse – od polomljenih igrač do razbitega srca. Nikoli ni hotel biti moj oče, vedno je rekel: »Jaz sem Andrej. Če me boš kdaj klicala ata, bom vesel. Če ne, tudi prav.« In nekega dne sem ga res poklicala ata. Takrat sem prvič videla solze v njegovih očeh.

Zdaj stojim tu, stara 27 let, in oba gledata vame s pričakovanjem in bolečino. »Tjaša, jaz sem tvoj oče!« vztraja Franc. »Jaz sem te naredil!«

Andrej pogleda stran. »Ne bom se boril za nekaj, kar ni moje. Če si želiš, da grem s tabo do oltarja, bom šel. Če ne, bom sedel v zadnji vrsti in ti tiho zaželel srečo.«

Mama se končno obrne k meni: »Tjaša, to je tvoja odločitev. Nihče ti ne more reči, kaj je prav.«

V meni vre. Spomnim se vseh tistih noči, ko sem jokala zaradi Franca – ker ga ni bilo ali ker je prišel pijan in kričal na mamo. Spomnim se Andrejevih toplih objemov in pogovorov pozno v noč, ko sem imela težave v šoli ali kasneje na faksu.

»Zakaj zdaj? Zakaj ravno zdaj vsi pričakujete odgovor?« zakričim in stečem v svojo sobo. Vrata zaloputnem tako močno, da se slika na steni zamaje.

Sedim na postelji in gledam svojo poročno obleko. Bela čipka me spominja na nedolžnost otroštva, ki ga nikoli nisem zares imela. V glavi mi odzvanja Francov glas: »Jaz sem tvoj oče!« In Andrejev tih šepet: »Če me boš kdaj klicala ata…«

Telefon zazvoni. Matija. »Hej, ljubezen moja. Vse v redu?«

»Ne vem več… Ne vem več ničesar.«

»Tjaša, poslušaj me. To je tvoj dan. Naredi tako, kot čutiš.«

»Ampak kaj pa če prizadenem enega od njiju? Kaj pa če…«

»Vedno bo nekdo prizadet. Ampak to ni tvoja krivda.«

Ko odložim telefon, začutim solze na licih. Vstanem in grem do ogledala. Gledam se v oči – so bolj podobne Francovim ali Andrejevim? Kdo sem jaz?

Noč je dolga in nemirna. Slišim šepete iz dnevne sobe – Franc in mama se prepirata; Andrej gre spat brez besed.

Zjutraj me zbudi vonj po kavi. Mama sedi za mizo in me gleda z rdečimi očmi.

»Tjaša… Odpusti nama. Vsi smo ranjeni.«

Prikimam in grem v kopalnico. Ko si umivam obraz, si rečem: »Danes bom jaz odločila.«

Ko pridem v cerkev v Šiški, so vsi že tam. Franc stoji ob vratih v temni obleki; Andrej nekoliko zadaj, živčno gleda v tla.

Stopim do Franca.

»Oči… Hvala ti za vse, kar si mi dal – tudi za bolečino. Ampak danes… danes želim iti do oltarja z nekom, ki je bil vsak dan ob meni.«

Francove oči potemnijo; vidim solze in bes obenem.

Obrnem se k Andreju.

»Ata… Greva?«

Andrej me pogleda – prvič v življenju ga vidim tako ponosnega in hkrati prestrašenega.

Ko stopava proti oltarju, slišim šepetanje gostov; čutim Francov pogled na hrbtu kot žgočo rano.

A ko zagledam Matijo na koncu cerkve in Andrejevo roko na svoji dlani, vem: izbrala sem srce.

Po poroki pride Franc do mene. »Nikoli ti ne bom odpustil tega.«

Pogoltnem solze in ga objamem: »Mogoče boš nekoč razumel.«

Zvečer sedim sama na klopci pred dvorano in gledam zvezde nad Ljubljano.

»Ali lahko kdaj res izberemo brez da bi koga ranili? In ali je prava družina tista, ki te rodi – ali tista, ki te ljubi? Kaj vi mislite?«