Ko sem jaz, da odločam o sreči svoje hčerke?
»Ne, Neža, ne moreš zdaj kar oditi!« sem zaslišala svoj glas, ki je tresoč in skoraj tuj odmeval v ozkem hodniku pred kopalnico. Moja roka je še vedno trdno držala kljuko, srce pa mi je razbijalo tako močno, da sem imela občutek, da ga sliši cela hiša. Bila je sobota, dan, ko naj bi svojo edinko pospremila pred oltar. Vsa vas je bila že zbrana pred cerkvijo sv. Martina, vsa naša družina pa je dihala v ritmu priprav in pričakovanj. Toda jaz sem stala pred vrati kopalnice in vedela, da nič več ne bo tako, kot je bilo.
Vse se je začelo tisto jutro, ko sem v kuhinji pripravljala zadnje piškote za svate. Moj mož Jože je že od zore pil kavo in gledal skozi okno, kot da nekaj skriva. Neža je bila v svoji sobi z Ano, svojo najboljšo prijateljico in pričo. Vse je bilo popolno – ali pa se mi je tako zdelo. Ko sem šla po brisače v kopalnico, sem na tleh zagledala nekaj, kar tja ni sodilo: moško kravato. Bila je temno modra s srebrnimi črtami – točno takšna, kot jo je imel na obešalniku Simon, Nežin bodoči mož.
V tistem trenutku sem zaslišala šepetanje izza vrat. Prisluhnila sem in slišala Simonov glas: »Neža, prosim te, ne povej ji še danes. Naj bo vsaj ta dan lep.«
Zamrznila sem. Kaj naj ne pove? Komu? Zakaj Simon sploh govori z Nežo v kopalnici na dan poroke? Počasi sem odprla vrata in zagledala prizor, ki mi je za vedno ostal v spominu: Simon in Neža sta stala drug ob drugem, ona s solzami v očeh, on pa bled kot stena. Ko sta me zagledala, sta oba odskočila narazen.
»Mama… ni tako, kot misliš…« je začela Neža, a ji nisem pustila do besede.
»Kaj ni tako? Kaj mi hočeta povedati?« sem skoraj zakričala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da se mi podira tla pod nogami.
Simon je pogledal v tla in tiho rekel: »Neža mi je povedala nekaj… nekaj, kar bi moral vedeti že prej.«
Neža je planila v jok. »Mama, jaz… jaz nisem več prepričana, da si želim to poroko.«
V meni se je prebudil bes in strah hkrati. Vse življenje sem sanjala o tem dnevu – o tem, da bom svojo hčerko videla v belem, srečno in zaljubljeno. Vse življenje sem jo učila, da mora biti pogumna in slediti srcu. A zdaj, ko je stala pred menoj prestrašena in zlomljena, nisem vedela, kaj naj naredim.
»Zakaj nisi nič rekla prej? Zakaj si dovolila, da smo vse pripravili?« sem jo vprašala skozi solze.
»Nisem hotela razočarati tebe in očeta… Vsi ste tako ponosni na Simona. Ampak jaz… jaz ga imam rada kot prijatelja. Srce mi bije za nekoga drugega.«
Simon je nemočno skomignil z rameni. »Tudi jaz nisem bil pošten do sebe… ali do nje.«
V tistem trenutku se je vame zarezala bolečina izdaje – ne le zaradi Simona ali Neže, ampak zaradi vseh let laži in tišine. Spomnila sem se vseh pogovorov z Jožetom ob večerih, ko sva sanjala o prihodnosti najine hčerke. Spomnila sem se vseh žrtev, ki sva jih naredila za njeno izobrazbo, za to poroko, za to ‚pravo‘ življenje.
»Kaj pa svatje? Kaj pa vsi ljudje zunaj? Kaj jim bom rekla?« sem skoraj obupano vprašala.
Neža me je pogledala naravnost v oči: »Mama, ali ni pomembneje to, da sem iskrena do sebe? Ali ni bolje povedati resnico zdaj kot živeti v laži celo življenje?«
V meni se je odvijal boj med materinsko ljubeznijo in strahom pred sramoto. Vedela sem, kako bo reagirala Jožetova mama – stara gospa Marija iz sosednje vasi, ki še vedno verjame, da mora biti ženska tiho in potrpežljiva. Vedela sem, kako bodo govorile sosede – da smo nesposobni vzgojiti hčerko za pravo ženo.
A ko sem pogledala Nežo – bledo, a odločeno – sem vedela, da ji ne smem vzeti možnosti za srečo.
»Pojdi k očetu in mu povej sama. Jaz bom uredila ostalo.«
Neža me je objela in prvič po dolgem času sem začutila toplino med nama. Ko sta z Jožetom govorila v dnevni sobi, sem jaz šla ven med svate in jim s tresočim glasom povedala: »Dragi prijatelji in sorodniki… danes poroke ne bo.«
Vsi so ostrmeli. Nekateri so začeli šepetati, drugi so me gledali s sočutjem ali obsodbo. A mene ni več bilo sram. Vedela sem le to: čeprav bo ta dan ostal zaznamovan z bolečino in razočaranjem, bo morda nekoč pomenil začetek nečesa boljšega.
Zvečer sva z Nežo sedeli na klopci pred hišo. Tišina med nama je bila težka, a polna upanja.
»Mama… oprosti mi za vse skrbi.«
»Neža… oprosti ti meni. Morda sem te preveč silila v nekaj, kar nisi bila ti.«
Zdaj sedim tukaj in pišem te besede ter se sprašujem: Ali ima mati pravico odločati o sreči svoje hčerke? Ali pa ji s tem vzame možnost za resnično ljubezen? Bi vi ravnali drugače?