Pet let iščem svojo hčerko in vsak nov namig me boli bolj kot prejšnji

„Ne laži mi več, Tine! Kje je Lara?“

To sem kričala sredi parkirišča pri Bledu, med avtomobili, turističnimi avtobusi in ljudmi, ki so se obračali za mano, kot da gledajo prizor iz filma. Tine je stal ob svojem sivem passatu, bled, čisto tih, roke v žepih, kot da ga zebe. Moja hči je bila pred petimi leti zjutraj še z nama. Popoldne je ni bilo nikjer.

In od takrat je ni.

Takrat je bila Lara stara devetnajst. Trmasta, hitra v jeziku, občutljiva točno tam, kjer je nihče ni znal pobožati. Jaz pa… jaz sem bila ženska, ki je mislila, da ima vse še vedno pod nadzorom. Imela sem moža Boštjana, hišo na robu Kranja, službo v računovodstvu in skrivnost, ki me je pozneje požrla. Tine ni bil samo „družinski prijatelj“, kot sem ga predstavljala. Bil je moj ljubimec.

Tega nisem povedala nikomur, najmanj pa Lari. Potem pa je izvedela sama.

Dva tedna pred izletom je prišla v kuhinjo, vrgla moj telefon na mizo in rekla:

„Mami, a si res tako neumna ali samo misliš, da smo vsi drugi?“

Spomnim se, kako mi je zmanjkalo sape. Na zaslonu so bila Tineta sporočila. Bedasta, osladna, ponižujoča. Takšna, zaradi katerih se človek sam sebi gabi.

„Lara, poslušaj…“

„Ne, ti poslušaj mene. Ati ni svetnik, ampak tega si pa ne zasluži. In jaz tudi ne.“

Boštjan je takrat stal na hodniku. Ni rekel nič. Samo gledal me je. Ta njegov pogled me preganja še danes. Ne jeza. Razočaranje. Tisto tiho, hladno razočaranje, ki ubije več kot kričanje.

Par dni doma nismo skoraj govorili. Potem je Tine predlagal izlet na Bled. Rekel je, da moramo „razčistiti stvari“. Že danes ne vem, kako sem lahko pristala. Mogoče zato, ker sem bila panična. Mogoče zato, ker sem si lagala, da bo en dan zunaj, malo zraka in pogovora, nekako popravil to svinjarijo.

Lara je hotela ostati doma.

„Ne grem nikamor z njim, a ti ni jasno?“

„Greš z mano,“ sem ji rekla. Preostro. Premrzlo. Kot da sem mama iz navade, ne pa iz srca.

V avtu je sedela zadaj, s slušalkami v ušesih. Ni jih imela prižganih. To sem videla v ogledalu. Samo ni naju hotela slišati.

Na Bledu smo se najprej sprehodili ob jezeru. Bilo je vroče. Tine je poskušal delovati mirno, Lara pa je hodila dva koraka pred nama. Pri pomolu se je obrnila in rekla:

„A zdaj bo pa kaj? Bosta povedala, da sta zaljubljena? Da naj bom odrasla in sprejmem?“

„Lara, dovolj,“ sem siknila.

Tine je dvignil roko. „Pusti, naj pove.“

„Ne ti meni pusti,“ je skoraj zavpila nanj. „Ti si prišel v našo hišo, pil kavo z mojim očetom in spal z mojo mamo. Gnusita se mi oba.“

Nekateri so naju že gledali. Jaz sem čutila, da me peče obraz. Sram, jeza, strah. Vse naenkrat.

Potem je Lara rekla nekaj, kar sem zares dojela šele mnogo pozneje.

„Če bi ati vedel vse, kar vem jaz, bi bilo konec.“

Tine je takrat čudno trznil. Res čudno. Čisto malo, a dovolj, da sem opazila.

Vprašala sem jo, kaj to pomeni. Ni odgovorila. Samo odšla je proti straniščem pri lokalu ob obali. Rekla je: „Dve minuti miru rabim od vaju.“

To so bile zadnje besede, ki sem jih od svoje hčerke slišala v živo.

Minilo je deset minut. Potem dvajset. Šla sem za njo. Ni je bilo pri straniščih, ne pri klopcah, ne pri stojnici s sladoledom. Poklicala sem jo. Telefon je zvonil, potem se je prekinilo. Tine je govoril, da se je mogoče samo umaknila, da bo prišla nazaj, da naj ne delam scene.

Scene.

Ko danes slišim to besedo, mi postane slabo.

Policija je prišla šele zvečer. Vprašanja so bila vedno ista. Kaj je imela oblečeno. Ali je bila depresivna. Ali je že kdaj pobegnila. Ali je uživala droge. Ali je imela fanta. Takrat sem prvič začutila, kako hitro se izginuli človek spremeni v mapo, v obrazec, v kup možnosti, med katerimi je najlažje izbrati tisto, ki najmanj obvezuje.

Potem se je začelo dolgo čakanje. Tedni, ko sem živela ob telefonu. Meseci, ko sem hodila od postaje do postaje, spraševala, pritiskala, prosila. Rekli so mi, da je bila polnoletna in da morda noče biti najdena. Kako naj mati to posluša in ostane mirna?

Boštjan se je odselil tri mesece po izginotju.

Ni bilo enega velikega prepira. Bilo je hujše. Tišina. Sedela sva v kuhinji, kjer je Lara včasih delala palačinke ob enajstih zvečer, in on je rekel:

„Ne morem več gledati ne tebe ne tega, kar je ostalo od nas.“

„Misliš, da meni ni hudo?“

„Hudo?“ se je zasmejal, ampak grdo, prazno. „Ti si jo prisilila, da je šla. S kom? Z moškim, s katerim si varala. In zdaj hočeš, da te tolažim?“

Nisem imela odgovora. Samo jokala sem, on pa je prvič v življenju gledal stran.

Ločila sva se leto pozneje. Od takrat živim sama v stanovanju v Šiški, med škatlami z Larinimi stvarmi in mapami. V teh letih sem postala naporna ženska, tista, ki vedno nekaj sprašuje, ki kliče ljudi po desetih letih, ki hodi po lokalih in kaže staro fotografijo.

Ampak nekaj se ni ujemalo. Nikoli.

Tine je ves čas trdil isto zgodbo. Da je sedel na klopi, da je kadil, da je mislil, da je Lara z mano. Potem da je mislil, da je odšla sama. Preveč gladko je govoril. Preveč naučeno. In ko sem ga po enem letu vprašala, zakaj ga je prestrašil stavek „če bi ati vedel vse, kar vem jaz“, je samo skomignil.

„Ker je bila histerična, Maja. Ker je hotela ranit.“

Maja. Ko me je klical po imenu, sem vedno vedela, da laže.

Pred osmimi meseci me je poklicala Jasna, ki je takrat delala v lokalu ob jezeru. Glas se ji je tresel.

„Jaz ne vem, če delam prav… ampak tisti dan sem nekaj videla.“

Sedela sem na rob postelje. Noge so mi otrpnile.

„Kaj si videla?“

„Tvojega Tineta in Laro za stavbo. Kregala sta se. On jo je prijel za roko. Ne grobo… no, saj ne vem. Ona ga je odrinila. Potem sem šla nazaj delat. Nisem hotela imet opravka s tem. Ko sem pozneje slišala za izginotje, me je stisnilo, ampak sem bila tiho. Strah me je bilo.“

„Pet let si bila tiho, Jasna. Pet let.“

Na drugi strani je samo jokala.

S tem sem šla na policijo. Sprejeli so izjavo, zapisali, prikimali. Spet tisti obraz, ki ne obljubi ničesar. Kot da sem prinesla še en listek v predal, poln listkov. Vseeno sem vztrajala. Pritiskala sem za ponovni pogovor s Tinetom.

In potem se je začelo še nekaj bolj gnilega.

Ljudje iz njegove vasi pri Radovljici nočejo govoriti. Ena soseda je rekla, da se je tiste dni ponoči slišal avto na kolovozu proti stari vikendici njegovega strica, potem pa je čez teden dni rekla, da se je „narobe spomnila“. Nekdanji sodelavec mi je namignil, da je Tine po izginotju na hitro prodal star kombi. Njegova sestra me je pred blokom ustavila in skozi zobe rekla:

„Pusti mrtve pri miru.“

Mrtve.

Tega ni popravila. Samo obrnila se je in šla.

Od takrat ne spim normalno. Vsako besedo obračam. Je to rekla kar tako? Se je zareklo? Je Lara mrtva? Ali me samo hoče zlomiti? Včasih ponoči sedim v kuhinji, gledam v temo in si ponavljam, da dokler nimam dokaza, moja hči nekje diha. Mora. Ker če ne diha, kako naj potem jaz?

Pred tremi tedni sem sama šla do tiste stare vikendice. Neumno, vem. Tla so bila zaraščena, vrata napol zlomljena, v zraku pa vonj po vlagi in starem lesu. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem skoraj bruhala. V notranjosti ni bilo skoraj nič. Samo star jogi, dve prazni plastenki in na okenski polici zlomljena lasnica z majhnim modrim kamenčkom.

Lara je imela eno zelo podobno.

Zelo podobno ni dovolj. To zdaj že vem. Zelo podobno ni dokaz. Je pa dovolj, da ne morem več živeti od enega do drugega „mogoče“.

Tineta sem nazadnje srečala prejšnji ponedeljek pred trgovino. Postaran je, siv, trebuh mu visi čez pas. Ko me je zagledal, je hotel mimo.

„Poglej me,“ sem mu rekla.

Ni hotel.

„Če ji je karkoli naredil kdo od vas, prisežem, da bom vse razkopala. Vse.“

Takrat me je za sekundo pogledal. In v njegovih očeh ni bilo ogorčenja. Ne presenečenja. Bil je strah. Gol, živ strah. Potem je rekel:

„Ne išči tam, kjer ne boš prenesla resnice.“

In odšel.

Od takrat se mi te besede vrtijo v glavi kot pokvarjena pesem. Kaj pomeni resnica, ki je ne bom prenesla? Da je mrtva? Da je trpela? Da je hotela od mene stran in je zaradi mene prišla v roke napačnemu človeku?

Najhujše ni samo to, da ne vem, kje je moja hči. Najhujše je to, da sem bila jaz tista, ki jo je tisti dan posedla v avto.

S tem živim vsak dan. S tem vstajam. In s tem zaspim, če sploh zaspim.

Če ste bili na Bledu tisti dan, če ste kaj videli, če ste slišali karkoli o Tinetu, njegovem starem kombiju ali vikendici pri Radovljici, mi povejte. Tudi če se vam zdi malenkost. Meni je ostalo samo še to.

Povejte mi iskreno… bi vi po petih letih še verjeli, da je nekje živa? In koliko krivde lahko človek nosi, preden ga dokončno zlomi?