Ko sem v resnici poznala svojo hčer?
»Mami, prosim te, pazi na Nejca. Samo nekaj dni bom v bolnišnici, nič hudega ni,« je rekla Tjaša s tistim utrujenim glasom, ki ga zadnje čase preveč pogosto slišim. Stala je v kuhinji, bleda, z zategnjenimi ustnicami, in gledala v tla. V tistem trenutku sem začutila tisto staro, znano tesnobo – kot da se nekaj pripravlja, nekaj, kar bo spremenilo vse.
»Seveda, Tjaša. Saj veš, da vedno lahko računaš name,« sem ji odgovorila in jo skušala objeti, a se je rahlo umaknila. Nejc je sedel za mizo in tiho grizljal kruh z medom. Njegove velike rjave oči so me opazovale z mešanico radovednosti in strahu.
Ko sem tisti dan ostala sama z Nejcem, sem poskušala ustvariti občutek domačnosti. Skupaj sva pekla palačinke, risala in se igrala spomin. A v zraku je visela napetost – Nejc je bil nemiren, ponoči se je zbujal in jokal. Ko sem ga vprašala, kaj ga muči, je le odkimal in se stisnil k meni.
Tjaša mi ni povedala veliko o svojem življenju zadnja leta. Po ločitvi od Marka je postala zaprta vase. Vedno je govorila, da je vse v redu, a njene oči so izdajale drugačno zgodbo. Včasih sem jo slišala jokati v kopalnici, ko je bila pri meni na obisku. Nikoli ni hotela govoriti o tem.
Tretji dan njenega bivanja v bolnišnici sem med pospravljanjem njene torbe našla pismo. Bilo je naslovljeno name. Roke so se mi tresle, ko sem ga odprla.
»Mami,
vem, da ti nisem povedala vsega. Vem tudi, da si vedno želela najboljše zame in za Nejca. Ampak zadnja leta sem izgubljala tla pod nogami. Marko me je zapustil zaradi druge ženske in pustil s kupom dolgov. Sama sem komaj preživljala iz meseca v mesec. V službi so mi grozili z odpovedjo zaradi bolniških odsotnosti – Nejc je pogosto bolan in jaz nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal.
Vem, da si mi vedno govorila, naj ti povem vse, a bala sem se tvoje sodbe. Bala sem se razočaranja v tvojih očeh. Zdaj pa moram biti iskrena: v bolnišnici nisem zaradi operacije kolena, kot sem ti rekla. Sprejeli so me zaradi izčrpanosti in depresije. Ne morem več sama. Prosim te, pazi na Nejca in mu bodi opora. Mogoče boš zdaj razumela, zakaj sem bila zadnja leta tako oddaljena.
Tvoja Tjaša«
Pismo mi je padlo iz rok. Srce mi je razbijalo v prsih. Kako nisem opazila? Kako sem lahko bila tako slepa? Vedno sem mislila, da sem dobra mama – da znam poslušati, da znam začutiti stisko svojih otrok. A Tjaša mi ni zaupala svojih najglobljih bolečin.
Tisto noč nisem spala. Nejc je spet jokal v spanju in tokrat sem ga vprašala: »Nejc, pogrešaš mamico?«
Pokimal je in tiho rekel: »Babica, a bo mamica še kdaj vesela?«
Solze so mi stekle po licu. Objela sem ga in mu obljubila: »Bova skupaj poskrbela zanjo.«
Naslednje dni sem začela sestavljati koščke zgodbe, ki jih prej nisem videla. Poklicala sem Tjašino sodelavko Petro in jo povabila na kavo. Petra mi je povedala več kot Tjaša v zadnjih treh letih.
»Gospa Marija, Tjaša je res trpela. V službi so jo šikanirali zaradi vseh bolniških odsotnosti. Večkrat je prišla v solzah ali pa sploh ni mogla govoriti. Ampak nikoli ni hotela nikogar obremenjevati.«
Začela sem razmišljati o vseh trenutkih, ko sem bila do nje stroga – ko sem ji očitala neurejen dom ali preveč popuščanja Nejcu. Kolikokrat sem ji rekla: »Vse bi bilo lažje, če bi bila bolj organizirana!« Zdaj pa vidim: ni šlo za organizacijo ali lenobo. Šlo je za bolečino in osamljenost.
Ko se je Tjaša vrnila iz bolnišnice, je bila še bolj bleda kot prej. Nejc ji je stekel v objem in jo ni hotel izpustiti.
»Mami… oprosti… nisem vedela…« sem začela.
Tjaša me je pogledala s solznimi očmi: »Mami, samo bodi tu zame.«
Tisti večer smo sedeli skupaj na kavču – jaz, Tjaša in Nejc – in prvič po dolgem času sem začutila toplino doma. Pogovarjale smo se dolgo v noč; o stvareh, ki jih prej nismo upale izreči na glas.
A kljub temu me še vedno preganjajo vprašanja: Kako pogosto starši ne vidimo stiske svojih otrok? Zakaj nas je tako strah priznati svojo nemoč? In ali lahko sploh kdaj popravimo zamujeno?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi znali prisluhniti svojim otrokom ali bi vas lastni strahovi ustavili tako kot mene?