Vedno sem bila samo „teta od stanovanja“ – zgodba o tem, kako te lahko družina najbolj prizadene

»Teta, saj veš, da bi bilo najbolj smiselno, da se preseliš v dom za ostarele. Stanovanje v centru Ljubljane bi bilo pri meni v dobrih rokah,« je rekla Neža, moja nečakinja, z glasom, ki je bil preveč sladek, da bi bil iskren. Sedela sem na starem kavču v dnevni sobi, kjer sem preživela večino svojega življenja. Moje roke so se tresle, a ne od starosti – od besa in žalosti.

Nikoli nisem bila tista teta, ki bi se vmešavala. Vedno sem bila tiha opazovalka na družinskih srečanjih, tista, ki je prinesla potico in pomila posodo po kosilu. Ko je sestra Marija pred leti umrla, sem postala še bolj navezana na svojo družino – na Nežo in njenega brata Marka. Nikoli nisem imela svojih otrok. Vse, kar sem imela, sem vlagala v njiju: darila za rojstne dneve, pomoč pri učenju, celo varstvo, ko sta bila še majhna. Bila sem »teta od stanovanja«, ker sem podedovala to dvosobno stanovanje po starših in ga nikoli nisem zapustila.

Zadnja leta so bila težka. Pokojnina je majhna, zdravje ni več takšno kot nekoč. A stanovanje mi je pomenilo vse – bil je moj dom, moje zatočišče pred svetom. In zdaj mi ga hočejo vzeti? Neža je sedela nasproti mene, z rokami prekrižanimi na prsih. »Veš, teta, danes je težko priti do svojega stanovanja. Midva z Janom sva že dolgo na čakalni listi za občinsko stanovanje. Če bi nama ti prepustila tole… Saj veš, da bi ti vedno pomagala.«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem jo tolažila zaradi neuspešne ljubezni ali ji posojala denar za študij. Zdaj pa me gleda kot oviro na poti do boljšega življenja. »Neža, to je moj dom. Tukaj sem preživela vse svoje življenje. Zakaj misliš, da bi morala oditi?«

Zavila je z očmi. »Teta, nočem biti nesramna, ampak… Saj si sama. Kaj boš tukaj sama? V domu bi imela družbo in oskrbo.«

V tistem trenutku sem prvič v življenju začutila pravo izdajo. Neža ni bila več tista deklica z velikimi očmi in skodranimi lasmi – postala je odrasla ženska, ki ji ni bilo mar zame, ampak za moje stanovanje.

Ko je odšla, sem dolgo sedela v tišini. Gledala sem slike na polici: jaz in Marija kot deklici na Bledu; mama in oče na vrtu v Šiški; jaz z Nežo in Markom na morju v Izoli. Vse življenje sem bila opora drugim. Kdo pa bo zdaj opora meni?

Naslednji dan me je poklical Marko. »Teta, slišal sem, da si imela pogovor z Nežo. Prosim te, ne bodi trmasta. Saj veš, da ima prav – ti si že stara.« Njegove besede so me zabolele bolj kot katerikoli udarec. »Marko, ali res misliš, da nimam več pravice do svojega doma?«

»Ne gre za to… Samo… Saj veš, kako je danes s stanovanji. Neža ima družino…«

»Jaz pa nimam nikogar?« sem ga prekinila.

Nastala je tišina na drugi strani linije. »Saj veš, da te imamo radi… Ampak bodi realna.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njihove besede: »bodi realna«, »stara si«, »sama si«. Prvič v življenju sem začutila, da sem res sama – ne zato, ker nimam otrok ali moža, ampak ker me lastna družina vidi kot breme.

Naslednje tedne so me obiskovali redkeje. Neža mi je pošiljala sporočila: »Si že razmislila? Lahko ti pomagam najti dober dom.« Marko se ni več oglašal. Soseda Olga me je povabila na kavo in takrat sem prvič povedala naglas: »Hočejo mi vzeti stanovanje.« Olga me je pogledala s sočutjem: »Veš koliko nas je takih? Moja hči mi že mesece namiguje, naj prodam hišo in grem v dom.«

Začela sem opažati zgodbe drugih starejših žensk v bloku – vse so bile »tete od stanovanja«, ki so jih njihovi bližnji gledali kot priložnost za lažje življenje.

Nekega popoldneva sem prejela uradno pismo – Neža je preko odvetnika zahtevala sestanek glede dedovanja in možnosti predčasnega prenosa lastništva stanovanja nanjo. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem morala sesti.

Poklicala sem bratranca Petra iz Maribora – edinega sorodnika, ki ni nikoli ničesar zahteval od mene. Ko sem mu povedala vse, je rekel: »Mira, to je tvoje življenje in tvoj dom. Nihče nima pravice odločati namesto tebe.«

Tiste noči sem prvič po dolgem času spet spala mirno. Naslednji dan sem poklicala odvetnico in ji povedala svojo zgodbo. Bila je prijazna in razumevajoča: »Gospa Mira, vi ste lastnica stanovanja in nihče vas ne more prisiliti k ničemur.«

Ko sta Neža in Marko naslednjič prišla na obisk – tokrat skupaj – sem ju pričakala v kuhinji s skodelico kave za vsakogar.

»Teta, upam, da si razmislila…« je začela Neža.

»Sem razmislila. In odločila sem se: ostanem tukaj do konca svojega življenja. Stanovanje bom zapustila tistemu, ki mi bo stal ob strani iz ljubezni in ne iz koristi.«

Neža je vstala in jezno odkorakala iz stanovanja. Marko me je pogledal z žalostjo v očeh: »Teta… Saj veš…«

»Vem samo to, da si zaslužim spoštovanje in mir v svojem domu.«

Ko so vrata za njima zaloputnila, sem začutila olajšanje in bolečino hkrati. Vedela sem, da bo družina zdaj še bolj oddaljena – a prvič v življenju sem postavila sebe na prvo mesto.

Zvečer sem sedela ob oknu in opazovala luči Ljubljane. Vprašala sem se: Ali res šteje samo kri? Ali pa si družino izberemo tudi po tem, kdo nas spoštuje in ima rad zaradi nas samih?

Kaj vi mislite? Je pravica do doma res nekaj samoumevnega ali pa smo starejši res samo ovira na poti mladih do boljšega življenja?