Bolezen me je zlomila, on pa me je zapustil

»A si ti normalen?« sem rekla tako tiho, da sem še sama komaj slišala svoj glas.

Stala sem v kuhinji, v rokah sem držala izvid iz UKC Ljubljana, papir se mi je tresel med prsti, na pultu pa je poleg skodelice s hladno kavo ležal njegov telefon. Zaslon je še svetil. Sporočilo ni bilo dolgo.

Pogrešam te. Kdaj boš spet moj?

Podpisano: Maja.

Andrej je stal pri vratih, z eno roko na kljuki, kot da je ravno prišel ali pa ravno odhajal. Še danes ne vem. Samo gledal me je. Mene, brez lasulje, v razvlečeni trenirki, z obrazom, sivim od kemoterapije. Mene, ki sem tisto jutro izvedela, da se je tumor sicer zmanjšal, ampak me čaka še dolga pot.

»Nina, ni tako, kot izgleda,« je rekel.

Takrat sem se prvič po diagnozi zares zlomila. Ne zaradi raka. Zaradi njega.

Vse se je začelo nekaj mesecev prej, pod tušem. Bila sem utrujena, čisto običajno utrujena. Služba v računovodstvu, otrok nisva imela, kredita pa kot da bi jih imela pet. Umivala sem se in pod levo dojko zatipala nekaj trdega. Majhno bunkico. Takšno, ki jo sprva odrineš iz glave.

»Verjetno imam samo cisto,« sem rekla mami po telefonu.

Ona je utihnila. Tisti njen molk sem poznala že od malega. Ko je bilo resno, ni pametovala.

»Nina, jutri pokliči ginekologinjo.«

Poklicala sem. Potem ultrazvok. Potem mamografija. Potem besede, ki jih ne pozabiš nikoli.

»Sprememba je sumljiva.«

Čakala sem pred ambulanto v UKC, gledala sive ploščice in ljudi, ki so hodili mimo, vsak s svojo zgodbo. Andrej me je takrat še držal za roko. Ali pa sem si samo želela verjeti, da me drži bolj, kot me je v resnici.

Ko mi je zdravnica povedala, da gre za raka dojke, sem najprej gledala njen obesek na verižici. Majhen srebrn srček. Takšne bedaste podrobnosti si zapomniš. Ne stavkov. Ne razlage zdravljenja. Samo občutek, da ti nekdo premakne tla in potem od tebe pričakuje, da boš vstala in normalno hodila naprej.

Na parkirišču sem se usedla v avto in rekla: »Andrej, mene je groza.«

On pa: »Bova že.«

Bova. Ta beseda me je nekaj tednov držala pokonci.

Na začetku je bil res tam. Vozil me je na prve preglede. Kupoval je pomaranče, čeprav jih potem nisem mogla jesti. Zvečer me je pokrival z odejo in govoril, da bom dobro. Jaz pa sem se ga oklepala, kot da je zadnja ograja nad prepadom.

Potem so prišle kemoterapije.

Telo se mi je začelo spreminjati hitreje, kot sem lahko dojela. Kovinski okus v ustih. Slabost. Bolečine v kosteh. Zjutraj sem sedela na robu postelje in zbirala moč že za to, da grem do kopalnice. Potem so začeli izpadati lasje. Najprej nekaj pramenov na vzglavniku. Čez tri dni cela pest v odtoku.

Andrej je takrat pogledal stran.

»Bom šla kar pobrit,« sem rekla, kot da govorim o menjavi gum.

»Če misliš, da je tako bolje,« je odgovoril.

Če mislim? Saj ni šlo za frizuro. Šlo je za to, da sem se v ogledalu nehala prepoznavati.

Po tretji kemoterapiji je postal drugačen. Ni bilo enega velikega prepira. Bolj tisto počasno umikanje. Prihajal je pozneje domov. Manj me je spraševal, kako sem. Ko sem ponoči bruhala, je včasih ostal v dnevni sobi, češ da mora zjutraj bit spočit za službo. Začel je paziti na telefon. Ga nosil s sabo še v kopalnico. Saj veste, tisti mali znaki, ki jih nočeš videt, ker nimaš več moči še za eno fronto.

Mami je vse opazila.

Prišla je z loncem goveje juhe in me našla na kavču, zavito v deko, Andrej pa je bil »na sestanku« ob osmih zvečer.

»Nina,« je rekla in odložila torbo, »a je s tabo iskren?«

»Mami, prosim.«

»Ne govorim brez veze. Ženska to čuti.«

Jaz sem jo skoraj nadrla. Ker sem ga branila. Ker sem raje verjela, da je samo utrujen. Saj tudi on preživlja svoje, sem si govorila. Moj bog, kako zna človek lagat samemu sebi.

V čakalnici na onkologiji sem spoznala Petro. Sedela je dve mesti stran, v svetlo modri ruti, s podočnjaki in s tisto čudno energijo ljudi, ki so že veliko preživeli, pa še vedno znajo pripomnit kaj suho duhovitega.

»Če mi še en človek reče, naj mislim pozitivno, ga bom z infuzijo,« je zamrmrala.

Prvič po tednih sem se zasmejala. Prav na glas.

Začeli sva piti kavo iz avtomata po terapijah. Govorili sva o vsem. O slabosti, o strahu, o tem, kako ti vsi govorijo, da moraš biti močna, kot da je to gumb. Ona je imela dve hčeri in ločitev že za sabo.

»Ko zboliš,« mi je rekla nekega dne, »se ne pokaže samo bolezen. Pokažejo se tudi ljudje.«

Tisti stavek me je zasledoval.

Potem je prišlo tisto jutro v kuhinji. Izvid v eni roki, njegovo sporočilo v drugi.

»Koliko časa?« sem vprašala.

Andrej si je šel z roko čez obraz. »Nina… ni bilo načrtovano.«

»Koliko časa?«

»Osem mesecev.«

V meni je nekaj utihnilo. Ne počilo. Samo utihnilo. Osem mesecev. Skoraj od začetka mojih pregledov. Skoraj od časa, ko me je vozil na biopsijo in mi govoril, da bo ob meni.

»Kdo je ona?«

»Maja. Iz službe.«

»In ti si hodil od mene, s kemoterapije, k njej?«

Ni odgovoril. Samo gledal je v tla.

Takrat sem vrgla izvid na pult. Ne zato, ker bi bila histerična, kot radi rečejo za ženske, ko imajo dovolj. Vrgla sem ga, ker nisem mogla več držati ničesar. Ne papirja, ne zakona, ne sebe.

»Veš, kaj je najbolj gnusno?« sem rekla. »Da sem se jaz vsak dan gledala razpadat in mislila, da te izgubljam zaradi bolezni. Pa te nisem. Izgubila sem te zaradi tebe.«

On je sedel in začel nekaj govoriti o pritisku, o tem, da ga je bilo strah, da ni zmogel, da se je počutil odrinjenega. Kot da sem ga jaz odrinila, ker sem bruhala in jokala in nisem hotela seksa med kemoterapijo. Še zdaj mi je slabo, ko se spomnim.

Mami je prišla isti večer. Ne vem, kako je začutila, ampak je prišla. Ko me je videla na tleh v kuhinji, je samo odložila vrečko in me objela.

»Pusti ga,« je rekla čez čas.

»Ne morem zdaj še tega.«

»Ravno zdaj lahko. Ker zdaj veš.«

Andrej se je za nekaj dni preselil k bratu v Šiško. Potem mi je pisal dolga sporočila. Da mu je žal. Da je zmeden. Da me ima rad, ampak ne ve več, kako biti ob meni. Ta »ampak« me je rezal bolj kot vse drugo.

Petra me je med čakanjem na terapijo poslušala brez prekinjanja. Potem je rekla:

»Nina, ti si sredi vojne. On pa je zbežal z bojišča in še ukradel zadnjo čutaro. Kaj točno še rešuješ?«

Zvenelo je grobo. Ampak bilo je res.

Po operaciji sem se zbudila z drenažo, z bolečino pod povojem in z neznosno praznino. Mami je sedela ob postelji in lupila mandarino. To je delala, ker ni znala sedeti pri miru, ko jo je skrbelo.

»Andrej je klical,« je rekla previdno.

»In?«

»Rekla sem, da spiš.«

Prvič nisem čutila potrebe, da bi ga slišala.

Dnevi so bili potem počasni. Včasih sem jokala zaradi nogavice, ker je nisem mogla obut brez bolečine. Včasih zaradi reklam na televiziji. Včasih brez razloga. Ampak med vsem tem se je zgodilo še nekaj. Začela sem spet jesti. Začela sem hodit na kratke sprehode okoli bloka. Petra in jaz sva si pošiljali trapaste fotografije bolnišnične hrane. Mami me je enkrat peljala na tržnico in kupili sva šopek sončnic, kot da je to največji upor na svetu.

Ko se je Andrej hotel vrniti, sem mu odprla vrata, ampak ga nisem spustila noter.

»Rad bi popravil,« je rekel.

»Kaj?« sem ga vprašala. »Mojo dojko? Moje mesece na kemoterapiji? Noči, ko si bil pri njej? Kaj bi točno rad popravil?«

Molčal je.

Bilo je mrzlo popoldne. Na hodniku je dišalo po kosilu od sosedov. Čisto navaden dan. In ravno v taki navadnosti sem dojela, da se mi ni treba več držati nečesa, kar me je pustilo samo takrat, ko sem najbolj krvavo potrebovala bližino.

»Ne bom umrla zaradi tega, da si odšel,« sem mu rekla. »Skoraj pa sem umrla, ker sem verjela, da moram ostati.«

Zaprl je oči, kot da ga boli. Ampak iskreno? Takrat nisem več mogla nositi še njegove bolečine.

Danes še nisem ista. Po pravici, verjetno nikoli več ne bom. Imam brazgotino. Imam strah pred kontrolami. Imam dneve, ko se pogledam v ogledalo in se moram zavestno spomnit, da sem še vedno jaz. Ampak zdaj sem jaz brez človeka, ki me je pustil na pol poti.

In to je, čudno, prvič po dolgem času občutek svobode.

Včasih se sprašujem, kaj bolj zlomi človeka: diagnoza ali izdaja v trenutku, ko si najbolj ranljiv. Bi vi lahko odpustili kaj takega? Jaz še danes ne vem, če je hujše to, kar mi je naredila bolezen, ali to, kar mi je naredil človek, ki je obljubil, da bo ostal.