Moj avto, moja družina in tiho odpuščanje – zgodba o zaupanju, razočaranju in družinskih skrivnostih

»Maja, prosim, poslušaj do konca,« je skozi solze govorila mama. To je bil tisti trenutek, ko se je vse v meni zlomilo. Stala sem na hodniku svojega stanovanja, v sockah in stari, raztegnjeni majici, tremo v drobovju kot pred sodnim dnem. Klic, ki sem ga prejela tisti večer, mi je v nekaj urah postavil svet na glavo. Moj brat, Aljaž, je razbil moj avto. Tisti avto, ki sem ga z velikim trudom kupila iz prve resne službe, avto, za katerega sem naslednja tri leta plačevala kredite. Vsak avto je le pločevina, pa vendar je tisti moj predstavljal mnogo več. Bil je svoboda, bil je otroški sen, bil je dokaz, da zmorem.