Življenje, ki ga nisem živela: „Hotela sem živeti zase, ne samo za sina in vnuke“
»Marija, a boš spet sama doma?« je vpil moj sin Peter iz predsobe, medtem ko je v naglici oblačil svojega najmlajšega, Jureta. »Saj veš, da nimam časa, služba, otroci, vse je na meni!«
Stala sem ob oknu in gledala, kako se megla vali čez polja za našo hišo v okolici Celja. V roki sem držala šalico kave, ki se je že zdavnaj ohladila. V tistem trenutku sem začutila tisto znano praznino – občutek, da sem v lastnem domu le senca, ki jo vsi opazijo šele, ko kaj potrebujejo.
»Seveda, Peter. Nič hudega. Bom jaz pospravila za vami,« sem tiho odgovorila. Vrata so zaloputnila in ostala sem sama s tišino, ki je bila včasih tolažilna, zdaj pa me je dušila.
Včasih si mislim, kako bi bilo, če bi bila bolj pogumna. Če bi takrat, ko sem bila mlada, rekla možu Francu: »Ne bom ostala doma, grem študirat v Ljubljano!« Namesto tega sem poslušala mamo: »Marija, ženska mora biti doma, skrbeti za otroke in moža.« In tako sem bila – žena, mama, kasneje babica. Nikoli Marija.
Ko je Franc pred petimi leti umrl, sem mislila, da bom končno zadihala. Da bom lahko šla na izlet z Mileno ali obiskala gledališče v Mariboru. A življenje me je hitro postavilo na realna tla. Peter in njegova žena sta oba delala cele dneve. Vnuke sem vozila na treninge, kuhala kosila in poslušala njihove prepire. Vsak dan znova sem postajala bolj nevidna – kot stara omara v kotu dnevne sobe.
Nekega popoldneva sem sedela na klopci pred hišo. Soseda Anica je prišla mimo s svojo vnukinjo. »Marija, a greš z nama na sprehod do ribnika?«
»Ne morem, Jure pride iz šole čez pol ure. Peter mi je naročil, naj ga pričakam.«
Anica me je pogledala s tistim žalostnim nasmehom. »Veš, tudi jaz sem bila vedno na voljo vsem. Zdaj pa mi je žal za vse zamujene trenutke.«
Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede. Koliko let sem še imela? Koliko časa bom še lahko hodila po hribih ali plesala na veselici? Zakaj vedno čakam na dovoljenje drugih?
Naslednji dan sem zbrala pogum in Petru povedala: »Peter, razmišljam, da bi šla za vikend z Mileno v terme.«
Presenečeno me je pogledal: »Ampak kdo bo pazil na otroke? Saj veš, da nimava nikogar drugega.«
»Peter, tudi jaz imam pravico do svojega časa. Že pet let skrbim za vse vas. Rada vas imam, ampak potrebujem nekaj zase.«
V njegovih očeh sem videla razočaranje in nejevoljo. »Saj si babica! Saj veš, kako je bilo pri nas – babice so vedno pomagale.«
V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se svoje mame in njenih žuljavih rok. Nikoli ni šla nikamor brez dedka ali otrok. Nikoli ni imela svojih sanj.
Milena me je naslednji dan poklicala: »Marija, a si resna? Greva?«
»Greva!« sem rekla odločno in prvič po dolgem času začutila tisti otroški nemir v trebuhu.
Ko sva sedeli v savni in poslušali šumenje vode, mi je Milena rekla: »Veš, Marija, vedno sem te občudovala. Vedno si bila tako močna za vse nas.«
Zasmejala sem se skozi solze: »Močna? V resnici sem bila samo tiha in ubogljiva.«
Ko sem se vrnila domov, me je pričakala tišina – tokrat prijetna. Peter me ni poklical ves vikend. Ko sem ga naslednjič videla, je bil hladen.
»A zdaj boš pa kar hodila okoli? Kaj pa otroci? Kaj pa mi?«
»Peter, odrasel si. Tudi jaz imam pravico do svojega življenja.«
Dnevi so minevali in počasi sem začela odkrivati drobne radosti – branje knjig v parku, klepet s sosedami brez naglice, obisk razstave v Celju. Ljudje so me začeli gledati drugače – kot žensko z imenom in obrazom.
A družina ni pozabila zamere. Snaha mi je enkrat zabrusila: »Če bi bila moja mama taka sebična kot vi, ne vem, kaj bi bilo z nami!«
Zabolelo me je. A prvič v življenju nisem požrla besed.
»Mogoče bi bilo bolje za vse nas, če bi bile ženske malo bolj sebične in srečne.«
Nekega večera me je obiskal najstarejši vnuk Luka.
»Babica, zakaj si zdaj drugačna?«
Pobožala sem ga po laseh in mu rekla: »Ker sem končno začela poslušati svoje srce.«
Zdaj sedim ob oknu in gledam sončni zahod nad Savinjo. Vem, da nisem več tista Marija iz preteklosti. Še vedno imam rada svojo družino – a prvič v življenju imam rada tudi sebe.
Se kdaj vprašate: koliko časa bomo še čakali na dovoljenje drugih za svoje sanje? Je res kdaj prepozno začeti živeti zase?