Med dolžnostjo in svobodo: Moja zgodba z mamo

»Spet si pozabila na položnice, Ana!« je mamin glas odmeval skozi telefon, napet in poln očitkov. Stala sem sredi kuhinje v svojem majhnem stanovanju v Ljubljani, z eno roko sem držala šalico kave, z drugo pa stiskala telefon, kot da bi lahko tako zadušila val krivde, ki me je preplavil. »Mama, nisem pozabila. Samo… ta mesec imam tudi jaz veliko stroškov. Najemnina, avto, služba…« sem poskušala razložiti, a me je prekinila: »Ti imaš službo! Jaz pa komaj preživim s tisto penzijo! Saj veš, da ti ne bi prosila, če bi šlo drugače.«

V tistem trenutku sem se počutila kot tista majhna deklica iz Celja, ki je skrivaj štela kovance iz mamine denarnice, da bi si lahko kupila sladoled. Vedno je bilo premalo denarja. Oče je odšel, ko sem bila stara deset let, in od takrat sva bili sami. Mama je delala v tekstilni tovarni, jaz pa sem že kot najstnica čistila stopnišča in pomagala sosedom, da sva lahko preživeli mesec. Ko sem končno dobila štipendijo in kasneje službo v Ljubljani, sem si obljubila, da bom živela drugače. Da bom imela svoje življenje.

A zdaj, pri tridesetih, sem bila spet ujeta v isti krog. Vsak mesec sem pošiljala denar mami v Celje – za elektriko, za zdravila, za hrano. Vsakič sem si rekla: »Samo še ta mesec.« Ampak nikoli ni bilo samo ta mesec. Mama je vedno našla nov razlog: »Ana, pralni stroj je crknil. Ana, zdravnik mi je predpisal nova zdravila. Ana, soseda mi je rekla, da bi morala zamenjati okna.«

V službi sem bila vedno utrujena. Kolegica Petra me je enkrat vprašala: »Zakaj si vedno tako zamišljena?« Nisem ji znala povedati resnice. Kako naj razložim, da imam občutek, kot da živim dve življenji? Eno tukaj v Ljubljani – služba v računovodstvu, prijatelji, občasni zmenki – in drugo tam v Celju, kjer sem še vedno tista hči, ki mora reševati mamo.

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala skozi okno v deževno noč. Telefon je spet zazvonil. Bila je mama. »Ana, oprosti, vem, da ti težim… Ampak res ne vem več, kaj naj naredim. Vse je tako drago…« Njene besede so me zabolele. Počutila sem se kot slaba hči, čeprav sem vedela, da ne morem večno žrtvovati vsega svojega za njo.

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in moj notranji glas: »Ali si sebična, če želiš živeti svoje življenje? Ali si dolžna pomagati staršu za vsako ceno?«

Naslednji dan sem šla na obisk k mami. Ko sem vstopila v stanovanje v stari blokovski zgradbi, me je objel vonj po prašku in postanem kruhu. Mama je sedela za mizo in gledala skozi okno. Bila je videti starejša kot kadarkoli prej.

»Ana, veš… Včasih se bojim biti sama. Vse te položnice… Vsega me je strah.«

Sedla sem nasproti nje in ji tiho rekla: »Mama, tudi mene je strah. Strah me je, da nikoli ne bom imela svojega življenja. Da bom vedno samo tvoja hči in nikoli Ana.«

Za trenutek sva molčali. Potem pa je mama tiho rekla: »Saj vem, da ti ni lahko. Ampak jaz nimam nikogar drugega.«

Tisti večer sem prvič začutila pravo težo svojih odločitev. Čeprav sem jo imela rada in sem ji hotela pomagati, sem vedela, da moram postaviti meje – zase in zanjo.

Naslednje tedne sem začela iskati rešitve. Pogovorila sem se s socialno delavko na centru za socialno delo v Celju. Predlagala mi je nekaj možnosti za dodatno pomoč mami – subvencionirano kosilo, pomoč na domu. Mama ni bila navdušena: »Ne rabim tujih ljudi po stanovanju! Saj imam tebe!«

A tokrat nisem popustila. »Mama, ne morem več vsega sama. Tudi jaz imam pravico do svojega življenja.«

Bilo je težko. Mama se je nekaj časa jezila name in mi očitala: »Zdaj pa še ti! Vsi me puščate samo!« A počasi se je navadila na pomoč od zunaj. Jaz pa sem prvič po dolgih letih zadihala s polnimi pljuči.

Nekega popoldneva sva sedeli na klopci pred blokom. Mama me je pogledala in rekla: »Veš, Ana… Mogoče pa res ni prav, da vse nosiš sama.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila mir.

Danes še vedno pomagam mami – a ne več na račun svojega življenja. Naučila sem se reči ne in postaviti meje.

Včasih se še vedno vprašam: »Ali sem dobra hči? Ali lahko ljubim svojo mamo in hkrati ljubim sebe?«

Kaj vi mislite? Je prav postaviti meje tudi do svojih staršev? Kje vi potegnete črto med dolžnostjo in svobodo?