Ko se vrata zapro: Izpoved ene tašče

»Nina, kdaj si me nazadnje poklicala?« sem komaj razumljivo zašepetala v slušalko, a njen odgovor je bil že vnaprej znan: »Mama, res nimam časa zdaj, Boris je tu… Lahko ti pokličem kasneje?«. Glas ji je bil utrujen, oddaljen, kot bi govorila skozi debelo steklo. Telefon je kliknil, pogovor je bil prekinjen, zrak v moji dnevni sobi pa je za trenutek postal težak kot svinec. Vsakič znova, vsakič, ko zaslišim njegovo ime, me tesnoba skoraj ugonobi. Vedno ista zgodba: imel je pripombe na mojo vzgojo, na moj odnos do Nine, celo na to, kakšno juho skuham, ko kdaj pa kdaj prideta na obisk. In potem se obrne k meni z ledenim nasmehom, »Milena, Nina potrebuje več samostojnosti, pustite jo na miru.«

Bila sem samostojna, ves čas sem bila, celo, ko je mož Tone umrl in sem vse sama skrbela za hčer. Vse bi še enkrat preživela, le da me Nina ne bi odrinila stran. Mislila sem, da bo njena poroka z Borisom še ena stopnja zrelosti, toda izkazalo se je, da sem izgubila več kot sem si predstavljala. Odvzela mi je pogovore ob kavi, skupno kuhanje, celo tisti mali ritual, ko sem ji pomagala izbirati ruto pred službenim sestankom. Boris je vedno vse vedel bolje. Vsakih nekaj mesecev, ko sta vendarle prišla na obisk, je opazoval mojo hišo s tihim prezirom; polico v predsobi, za katero je rekel, da bi jo sam davno zamenjal. In tisto nedeljo, ko je tik pred kosilom rekel: »Milena, mogoče bi morali več hoditi ven, da ne bi več zbirale prahu z antikvarnimi skodelicami,« mi je bilo jasno, da mu nič, kar je moje, ni prav. Meni je bilo jasno tudi, da je Nina na tankem ledu – tipajoča med tem, da ne bi prizadela njega ali mene. Vendar sem bila jaz tista, ki je popustila. Vedno sem bila tista, ki je čakala na klic, na povabilo, na droben nasmeh ali stisk roke.