Moj mož je potoval v prvi razred z mamo in nas pustil zadaj: Zgodba o družini, ponosu in spremembi

“Ja, Ana, seveda ti gremo naproti. No, saj je jasno, da če kupim prvo za mami, jo kupim tudi zase,” se je na široko zarežal Matej, s tisto znano samovšečnostjo, ki me je nekoč zabavala – zdaj pa mi jedla živce. Z Nino in Lovrom sem stala v vrsti za oddajo prtljage; njegova mama, Mirjana, se je držala Matejeve roke kot kraljica na balkonu. Najprej sem poskušala ignorirati poglede: ženske srednjih let, ki so mi skoraj voščile sočutje v očeh; mlade punce, ki so stiskale ustnice. A drobci pogovorov so mi vrtali v ušesa: “Vidiš, vedno gre najprej tašča …”

»Matej,« sem ga med šepetom v slovenščini skušala potegniti k sebi, »a res misliš, da ima to smisel? Da ne bi šli vsi skupaj ali pa vsi v ekonomskem?« Zmajanje z ramenih, kot sem ga že tisočkrat videla. »Ana, mama je stara, ti to veš,