Prevara, ki je začela z enim klicem – zgodba Tine iz Maribora

»Tina, vstani, nekdo te išče!« je skozi zaprta vrata spalnice prerezal Andrejev glas, prepojen z nenavadno napetostjo. Ura je bila malo čez polnoč, zunaj je deževalo tako močno, da je voda bobnela po okenskih policah. Zaspano sem se dvignila iz postelje in pograbila telefon. Na zaslonu je pisalo »Neznana številka«.

»Halo?« sem zamomljala, še vedno napol v sanjah.

Na drugi strani je bila ženska. Njen glas je bil hladen, skoraj robotski: »Tina, mislim, da moraš vedeti, s kom tvoj mož preživlja večere.«

V trenutku sem bila popolnoma budna. Srce mi je začelo divje razbijati. »Kdo ste? Kaj govorite?«

»Vprašaj Andreja, kje je bil včeraj ob desetih. In predvčerajšnjim. In še marsikateri večer prej. Ne zaslužiš si laži.« Klik. Pogovor je bil končan.

Stala sem sredi temne spalnice, telefon mi je skoraj padel iz rok. Andrej me je opazoval iz hodnika, obraz mu je bil bled kot stena.

»Kdo je bil?«

»Nekdo… nekdo, ki trdi, da me varaš.«

Za trenutek se mu je v očeh zalesketala panika, a jo je hitro zamenjala hladna odločnost. »To so neumnosti. Nekdo ti želi škodovati.«

A sem ga poznala predolgo, da bi verjela tem besedam. V tistem trenutku se je v meni nekaj zlomilo.

Naslednji dnevi so bili kot hoja po steklu. Andrej se je trudil biti prijazen, celo pretirano pozoren do mene in najinega sina Luke. A vsakič, ko je zazvonil njegov telefon ali ko je odhajal na »sestanke«, sem v sebi čutila tisti ledeni občutek dvoma.

Nisem imela dokazov. Imela pa sem občutek – in ta me ni pustil spati. V službi v računovodstvu sem bila kot robot; kolegica Mojca me je večkrat vprašala, če sem bolna.

»Nič ni narobe, samo utrujena sem,« sem ji lagala.

Nekega popoldneva sem se odločila. Ko je Andrej rekel, da gre na sestanek v Ljubljano, sem poklicala svojo mamo in jo prosila, naj pazi na Luko.

»Tina, kaj se dogaja? Si v redu?«

»Samo… rabim nekaj časa zase.«

Vzela sem avto in sledila Andreju. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem komaj dihala. Parkiral je pred blokom na Studencih in izstopil. Čez nekaj minut se mu je pridružila ženska – visoka, svetlolasa, v rdečem plašču. Videla sem ju skozi dež – objela sta se in poljubila.

V tistem trenutku se mi je svet sesul. Vse tiste skupne noči, prazniki, rojstni dnevi… vse se mi je zdelo laž.

Ko sem prišla domov, sem jokala tako tiho, da Luka ne bi slišal. Naslednje jutro sem Andreja pogledala naravnost v oči: »Vem za njo.«

Začel se je braniti, lagati, obljubljati. »Ni to, kar misliš… Saj veš, kako naporno je bilo zadnje leto… Ti si bila ves čas utrujena…«

»Ne krivi mene za svoje laži!« sem zavpila in prvič v življenju začutila bes do njega.

Sledili so tedni molka in prerekanj. Moja mama mi je očitala: »Tina, potrpi! Zaradi Luke! Vsak ima svoje grehe.« Oče pa: »Če ga pustiš, boš sama s sinom. Kako boš zmogla?«

Vsak dan sem se borila z občutkom krivde in sramu. V službi so govorice hitro krožile – Maribor ni veliko mesto. Mojca me je objela: »Če rabiš pomoč ali samo pogovor…«

Luka me je nekega večera vprašal: »Mami, zakaj si žalostna? A ati ne bo več domov prišel?«

Kako naj otroku razložim bolečino izdaje?

Po mesecih notranjih bojev sem Andreju rekla: »Nočem več živeti v laži.« Odšel je k njej – k Nini iz Ruš, kot sem kasneje izvedela.

Ostala sem sama z Lukom v stanovanju na Taboru. Prvi meseci so bili pekel – finančno in čustveno. Mama mi ni več pomagala tako kot prej; oče me ni želel videti. Prijatelji so se razdelili – eni so stali ob meni, drugi so šepetali za hrbtom.

Najhuje pa so bile noči – ko sem ležala budna in poslušala dež na oknu ter se spraševala: »Kaj sem naredila narobe? Sem premalo ljubila? Sem bila preveč zahtevna?«

Luka je postal tih in vase zaprt. V šoli so ga učitelji opozarjali zaradi slabih ocen. Ko sva šla skupaj na Pohorje ali na sprehod ob Dravi, me ni več držal za roko kot prej.

Po enem letu samote sem začela hoditi k psihologinji Tanji na Slomškovo ulico. Prvič v življenju sem si dovolila priznati: »Nisem kriva za njegovo prevaro.«

Počasi sva z Lukom gradila novo rutino – brez Andreja. Naučila sem se prositi za pomoč; Mojca mi je pomagala pri varstvu, soseda Marija mi je prinesla juho ob nedeljah.

A rane so ostale – vsakič ko srečam Andreja z Nino v Europarku ali ko Luka vpraša: »Zakaj ati ne pride več na nogomet?«

Dve leti po tistem klicu še vedno ne vem vseh odgovorov. A vem nekaj: preživela sem najhujše in še vedno stojim.

Včasih ponoči še vedno poslušam dež in se sprašujem: »Ali lahko človek res odpusti izdajo? Ali pa ostane rana za vedno odprta? Kaj vi mislite?«