Ko srce razpade: Zgodba o izgubi malega Nejca

»Ne, Nejc! Ne teci tja!« sem zakričala, a moj glas se je izgubil v vetru, ki je šumel skozi visoke trave ob robu našega dvorišča. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. Še zdaj slišim odmev svojih besed, kot bi jih nekdo ponavljal v prazni hiši. Tisti dan je bil sončen, nebo brez oblačka, in jaz sem bila prepričana, da imam vse pod nadzorom. A življenje te preseneti ravno takrat, ko najmanj pričakuješ.

Nejc je bil moj sonček, najmlajši od treh otrok. Vedno nasmejan, vedno radoveden. Tisti dan sem ga pustila igrati se na dvorišču z bratoma, medtem ko sem v kuhinji pripravljala kosilo. Vse je bilo kot običajno – vonj po sveže pečenem kruhu, glasovi otrok skozi odprto okno. Potem pa nenadoma tišina. Prestrašeno sem stekla ven in zagledala le še prazno gugalnico, ki se je počasi ustavljala.

»Miha! Kje je Nejc?« sem zakričala proti starejšemu sinu.

Miha je zmedeno pogledal okoli sebe. »Pred sekundo je bil še tukaj …«

Srce mi je začelo divje razbijati. Stekla sem proti travniku, klicala Nejca, a odgovora ni bilo. Soseda Marija me je slišala in pritekla iz svoje hiše. »Kaj se dogaja?«

»Nejc je izginil!« sem zajokala.

Vsi smo začeli iskati – po vrtu, za hlevom, pri sosedih. Nekaj v meni me je gnalo proti ribniku za vasjo. Tam sem ga našla. Ležal je v plitvini, obraz obrnjen proti nebu, oči zaprte. Čas se je ustavil. Ne spomnim se več, kako sem kričala ali kdo me je potegnil stran od njega. Vem le to, da sem tisti trenutek umrla skupaj z njim.

Dnevi po tem so bili meglene sence. Ljudje so prihajali in odhajali, nosili rože in pecivo, a nihče ni znal povedati ničesar, kar bi mi olajšalo bolečino. Mož Peter je postal tih in zaprt vase. Miha in Tjaša sta se držala skupaj kot prestrašena mladiča. Hiša je bila polna tišine in neizrečenih besed.

Najhuje pa je bilo ponoči. Ko so vsi zaspali in sem ostala sama s svojimi mislimi. Krivda me je dušila kot težka odeja. Zakaj ga nisem bolj pazila? Zakaj nisem zaklenila vrat na dvorišče? Zakaj sem verjela, da se nesreče dogajajo drugim?

Nekega večera sem sedela v kuhinji in strmela v prazno skodelico čaja. Peter je prišel mimo in brez besed odprl hladilnik.

»Peter …« sem začela tiho.

Ni me pogledal. »Prosim, ne zdaj.«

»Morava govoriti o tem …«

»Ne morem!« je zakričal in zaloputnil vrata hladilnika tako močno, da so steklenice zacingljale.

V tistem trenutku sem razumela: vsak od nas žaluje po svoje. Peter se je zaprl vase, jaz sem iskala odgovore v krivdi in solzah. Miha in Tjaša sta se začela izogibati hiši – Miha je ure in ure preživel na igrišču, Tjaša se je zaprla v sobo s slušalkami na ušesih.

Sosedje so šepetali za ograjo: »Uboga družina … Saj ni čudno, da so zdaj vsi čudni.« Nekateri so mi prinašali juho ali pecivo, a nihče ni znal pogledati v oči ali vprašati: »Kako si?«

Enkrat me je obiskala učiteljica iz vrtca. Prinesla mi je risbico – Nejc jo je narisal teden dni pred smrtjo. Na njej smo bili vsi: jaz, Peter, Miha, Tjaša in on – z velikim rumenim soncem nad nami.

»Veste, gospa Ana, Nejc vas je imel zelo rad. Vedno je govoril o vas.«

Zlomila sem se pred njo kot otrok. Jokala sem tako dolgo, da me je bolela glava.

Meseci so minevali. Peter se je vrnil v službo na žago, jaz pa nisem mogla nazaj v šolo kot učiteljica slovenščine. Otroci so me spominjali na Nejca – na njegov smeh, njegove male roke.

Nekega dne me je poklicala mama: »Ana, moraš naprej živeti.«

»Kako? Kako naj grem naprej?«

»Za Miho in Tjašo. In zase.«

A jaz nisem znala več biti mama. Bala sem se vsakega zvoka, vsakega koraka otrok po hiši.

Nekega večera sem zaslišala jok iz Tjašine sobe. Prisedla sem k njej na posteljo.

»Mami … ali bo Nejc še kdaj prišel nazaj?«

Objela sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino v prsih.

»Nejc bo vedno z nami, v naših srcih.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez solz.

A okolica ni pozabila tragedije. V trgovini so me ljudje gledali postrani ali pa so se delali, da me ne poznajo. Na roditeljskem sestanku so šepetali: »To je tista mama …«

Nekega dne me je ustavila soseda Marija: »Ana, veš … ljudje ne vedo, kaj naj rečejo. Bojijo se tvoje bolečine.«

»Ampak jaz bi samo rada govorila o Nejcu … Da ni izginil kar tako.«

Marija me je prijela za roko: »Povej mi o njem.«

In tako sva sedeli na klopci pred hišo in jaz sem pripovedovala o Nejcu – kako se je smejal, kako rad je imel živali, kako si je želel postati gasilec kot njegov stric Jože.

Počasi sem začela dihati lažje. Vsak dan sem napisala nekaj vrstic o Nejcu v dnevnik. Otroka sta začela spet prihajati k meni po objem.

Peter pa … še vedno ne govori veliko o Nejcu. A nekoč mi je prinesel šopek marjetic z besedami: »Za Nejca.«

Vem, da nikoli ne bomo več isti kot prej. A naučila sem se živeti z bolečino – kot brazgotino na srcu.

Včasih se vprašam: Zakaj ravno mi? Bi lahko naredila kaj drugače? In ali bo kdaj kdo res razumel bolečino matere, ki ji srce razpade na tisoč kosov?