Prepozno za spremembe: Ko se vrata zaprejo – zgodba Elizabete Novak

»Kdo si ti?« sem komaj izdavila, ko sem odprla vrata stanovanja v Šiški in zagledala žensko, ki je v moji kuhinji mešala kavo. Vse v meni je kričalo, a glas je bil tih, skoraj otroški. »Jaz… jaz sem Mateja,« je odgovorila in pogledala stran. V tistem trenutku sem vedela – ni bila le obiskovalka. Bila je tam, kjer bi morala biti jaz.

Vse se je začelo pred tremi meseci, ko so mi v UKC Ljubljana diagnosticirali raka na dojki. Mož, Peter, mi je obljubil, da bo stal ob meni. Sin Luka je bil tih, zaprt vase, a sem mu verjela, da me ima rad. Med kemoterapijami sem sanjala o tem, kako se bom vrnila domov, kako bomo skupaj premagali to preizkušnjo. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moj dom postal tuj kraj.

Ko sem stopila v dnevno sobo, je Peter sedel na kavču in gledal televizijo. Nič ni rekel. Samo pogledal me je s tistim praznim pogledom, ki ga nisem poznala. »Elizabeta… nisva te pričakovala danes.«

»Nisva?« sem ponovila in začutila, kako mi srce razbija v prsih. »Kdo je ona?«

Mateja je vstala in odšla v spalnico – mojo spalnico. Peter je vstal in stopil proti meni. »Elizabeta, prosim… Nič ni tako preprosto. Vsega je bilo preveč. Tvoja bolezen… jaz… nisem zmogel.«

V tistem trenutku sem se zlomila. Leta žrtvovanja – odpovedovanja službi, skrbi za dom, za sina, za moža – vse to je izginilo kot dim. »Nisem zmogel? Kaj pa jaz? Sem jaz zmogla?« sem zavpila.

Luka je stal na hodniku in gledal skozi mene. »Mami… prosim… ne kriči.«

»Luka, ali si vedel?«

Molčal je. Njegov molk me je zabolel bolj kot Petrov izdajalski pogled.

Tisto noč sem prespala pri sestri Mojci v Domžalah. Jokala sem do jutra. Mojca me je držala za roko in šepetala: »Elizabeta, nisi sama. Vem, da boli. Ampak zdaj moraš misliti nase.«

A kako naj mislim nase? Vse življenje sem bila žena in mama. Kdo sem zdaj?

Naslednje tedne sem urejala papirje za ločitev in iskala novo stanovanje. Peter mi ni pisal, Luka pa mi je pošiljal kratka sporočila: »Vse bo v redu.« A nič ni bilo v redu.

Vsak dan sem hodila na onkološki inštitut na preglede in terapije. Tam sem spoznala Marijo, žensko iz Trbovelj, ki je prav tako ostala sama zaradi bolezni. Skupaj sva pili kavo v bolnišnični avli in si pripovedovali zgodbe o izgubah in upanju.

»Veš, Elizabeta,« mi je rekla nekega dne, »včasih moraš izgubiti vse, da najdeš sebe.«

Njene besede so mi ostale v mislih.

Ko sem se po enem mesecu preselila v majhno garsonjero v Mostah, sem prvič po dolgem času začutila mir. Ni bilo več kričanja, ni bilo več laži. Samo jaz in tišina.

Nekega večera me je Luka obiskal. Sedel je na postelji in gledal v tla.

»Mami… oprosti.«

»Za kaj?«

»Da nisem nič rekel. Da sem pustil, da se zgodi.«

Prijela sem ga za roko. »Luka, nisi ti kriv. Včasih odrasli naredimo napake, ki jih otroci ne morejo popraviti.«

Objela sva se in oba sva jokala.

Počasi sem začela graditi novo življenje. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu Španski borci. Tam sem spoznala Nino in Tino – obe sta imeli svoje zgodbe o izgubi in novih začetkih.

Vsak teden smo skupaj ustvarjale slike – barve so postale moj način zdravljenja.

Nekega dne me je poklicala Mateja. Njena številka se mi je prikazala na zaslonu kot tujek.

»Elizabeta… oprosti. Nisem hotela razdreti tvoje družine.«

»Ampak si jo.«

»Peter… ni srečen. Tudi jaz nisem srečna.«

Za trenutek sem pomislila: ali sploh kdo ve, kaj pomeni biti srečen?

Zvečer sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. Prvič po dolgem času nisem čutila bolečine – samo praznino in nekakšno svobodo.

Danes vem: vrata so se zaprla za mano, a pred mano so nova vrata – čeprav še ne vem, kam vodijo.

Včasih se vprašam: ali bi lahko kaj naredila drugače? Ali pa so bile te rane potrebne zato, da končno najdem sebe?

Kaj pa vi – ste že kdaj morali zapreti vrata za sabo in začeti znova?