Skrivnost moje matere: Hiša, ki ni bila nikoli moja

»Če ti kaj ni prav, lahko takoj spakiraš! To ni tvoja hiša!« Marijin glas je rezal skozi kuhinjo kot nož skozi maslo. Stala sem ob pomivalnem koritu, roke so mi drhtele, ko sem poskušala sprati ostanke večerje s krožnikov. V kotu je sedel Matej, moj mož, in nemo gledal v tla. Nikoli ni znal stopiti medme in svojo mamo. Vedno je bil njen sinček, čeprav je imel že štirideset let.

»Marija, prosim… Saj sem samo vprašala, če lahko zamenjamo zavese. Te so že čisto obledele,« sem poskusila mirno, čeprav sem v sebi vrela od ponižanja.

»V tej hiši se nič ne menja brez mojega dovoljenja!« je zavpila in z roko udarila po mizi. »To je bila očetova hiša, zdaj je moja! Ti si tukaj samo gostja!«

Matej je tiho vzdihnil. »Mami, prosim…«

»Ne ti meni ‚mami‘! Če bi imel kaj hrbtenice, bi že zdavnaj videl, kdo tukaj komandira!«

V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila. Že pet let živim v tej hiši v majhni vasi pod Pohorjem. Vsak dan znova se borim za drobec spoštovanja, za občutek domačnosti. A vedno znova naletim na zid – Marijin zid.

Ko sva se z Matejem poročila, sem verjela, da bova začela novo življenje. Da bova ustvarila svoj dom. A kmalu sem spoznala, da je ta hiša prepolna senc preteklosti. Marija je povsod – v kuhinji, na vrtu, celo v najini spalnici. Vse mora biti po njenem.

Najhuje pa je bilo to, da sem čutila, da Matej nikoli ne bo stopil na mojo stran. »Veš, kako je z mamo… Saj bo bolje,« mi je vedno govoril. A ni bilo bolje. Bilo je huje.

Tistega večera sem dolgo ležala budna. Slišala sem Marijo, kako hodi po hodniku in nekaj momlja sama pri sebi. Srce mi je razbijalo. Kaj če res nekega dne spakiram kovčke in grem? Kam naj grem? Moji starši so umrli pred leti, nimam bratov ali sester. Ta hiša je bila vse, kar sem imela – pa čeprav ni bila nikoli zares moja.

Naslednje jutro sem šla v klet po krompir. Medtem ko sem brskala po starih zabojih, sem opazila staro škatlo na polici. Bila je prekrita s prahom in pajčevino. Nekaj me je gnalo, da jo odprem.

V škatli so bili stari dokumenti – pogodbe, pisma, celo nekaj črno-belih fotografij. Med papirji sem našla izvod kupoprodajne pogodbe za hišo. Pogled mi je obstal na imenu kupca: Ana Novak – moja mama.

Zasvetilo se mi je pred očmi. Moja mama? Kako je to mogoče? Hitro sem prebrala pogodbo do konca. Pisalo je, da je Ana Novak pred tridesetimi leti kupila to hišo od Marijinega očeta. A zakaj potem vsi govorijo, da je to Marijina hiša?

Z dokumentom v roki sem stekla v kuhinjo. Marija je sedela za mizo in pila kavo.

»Kaj pa ti tu mahaš s papirji?«

»Marija… To je pogodba o prodaji hiše. Moja mama jo je kupila od vašega očeta! Zakaj potem trdite, da je to vaša hiša?«

Marija je pobledela. Pogledala me je z očmi, ki so bile nenadoma polne strahu in sovraštva.

»Tvoja mama… Tvoja mama ni imela pravice! Moj oče ji je hotel pomagati, ker je bila sama z otrokom! Ampak ta hiša ni nikoli zares pripadala njej! To je bila napaka!«

»Ampak pogodba…«

»Pogodba gor ali dol! V tej vasi vsi vedo, čigava je ta hiša! Če misliš, da boš zdaj kar tako postala gospodarica – pozabi!«

Matej se je prikazal na vratih in nemočno gledal iz mene v svojo mamo.

»Matej! Tvoja žena ima pravico vedeti resnico! Zakaj mi nisi nikoli povedal?«

Matej se je zlomil. »Nisem vedel… Mami mi nikoli ni povedala… Vedno mi je govorila, da je to naša družinska hiša.«

V meni se je nekaj prelomilo. Leta poniževanja so se zlila v en sam trenutek besa in žalosti.

»Dovolj imam! Ne bom več živela kot gostja v lastni hiši! Če ne moremo biti družina, potem pojdem.«

Marija me je gledala s prezirom. »Kar pojdi! Nihče te ne drži tukaj!«

Matej pa me je prvič pogledal drugače – kot da me res vidi.

Tiste noči nisem spala. Sedela sem ob oknu in gledala v temo. Spraševala sem se: ali naj grem ali naj ostanem in se borim za to, kar mi pripada? Ali ima sploh smisel boriti se za dom tam, kjer te nihče noče?

Naslednje jutro sem spakirala kovček in stopila pred Mateja.

»Odločila sem se. Grem. Če boš hotel priti za mano – veš, kje me najdeš.«

Matej ni rekel ničesar. Samo objel me je in prvič po dolgem času začel jokati.

Ko sem odhajala skozi vrata te preklete hiše, sem se ozrla nazaj in pomislila: Koliko žensk v Sloveniji živi v domovih, ki niso nikoli zares njihovi? Koliko nas še vedno molči zaradi miru v hiši? Je vredno žrtvovati sebe zaradi iluzije družine?