Ko ljubezen ugasne in znova zagori: Zgodba o Marjeti

»Ne morem več, Marjeta. Preprosto ne morem,« je rekel Peter tistega torkovega večera, ko so se otroci že umaknili v svoje sobe. Njegov glas je bil tih, skoraj sramežljiv, a v njem sem začutila odločnost, ki me je zabolela globlje kot katerakoli druga beseda v najinem dolgoletnem zakonu. »Zaljubil sem se v drugo.«

V trenutku sem začutila, kako mi je nekaj v prsih počilo. Vse, kar sem poznala – skupni zajtrki ob nedeljah, prepiri zaradi nepomembnih stvari, vonj njegovega parfuma na blazini – vse to je nenadoma izgubilo smisel. »Kdo?« sem komaj izdavila.

»Nina. Iz službe. Mlajša je,« je priznal in se izogibal mojemu pogledu.

V tistem trenutku sem si želela kričati, razbiti krožnik ali ga preprosto prositi, naj ostane. A nisem naredila ničesar. Samo sedela sem tam in gledala v prazno steno nad njegovo glavo.

Naslednje tedne sem preživela kot robot. Otroka, Tjaša in Luka, sta bila tiha in zaskrbljena. Mama me je klicala vsak dan in me spraševala, če sem jedla. V službi v knjižnici so sodelavke šepetale za mojim hrbtom. »Si slišala? Peter jo je pustil zaradi mlajše.«

Vsak večer sem si želela, da bi se zbudila iz te nočne more. A ni bilo sanj – bila je resničnost. Peter je odšel k Nini. Včasih sem ga srečala v trgovini ali na pošti. Bil je nasmejan, videti mlajši, kot da mu je nekdo odvzel deset let skrbi z ramen.

Jaz pa sem se počutila starejšo kot kdajkoli prej.

Nekega dne me je Tjaša vprašala: »Mami, boš še kdaj srečna?«

Nisem znala odgovoriti. Kako naj razložim otroku, da se mi zdi, kot da sem izgubila del sebe? Da ne vem več, kdo sem brez njega?

Minilo je leto dni. Počasi sem začela dihati lažje. Prijateljica Sonja me je zvlekla na jogo v kulturni dom, začela sem hoditi na pohode z društvom upokojencev (čeprav še nisem bila upokojena). Prvič po dolgem času sem se nasmejala iz srca.

Nato pa – ravno ko sem mislila, da sem končno našla ravnotežje – se je Peter pojavil pred vrati.

Bil je deževen petek. Slišala sem zvonec in skozi kukalo zagledala njegov obraz – utrujen, starejši, z očmi, ki so iskale odpuščanje.

»Marjeta, lahko govoriva?«

V sebi sem začutila val besa in žalosti. A odprla sem vrata.

»Nina… ni to, kar sem mislil. Ne zna kuhati, ne mara mojih šal… Pogrešam dom.«

Za trenutek sem bila brez besed. Potem pa sem začutila nenavadno mirnost.

»Peter, dom ni samo kuhinja in tvoje šale. Dom so tudi rane in spomini. In jaz nisem več ista Marjeta.«

Sedel je za mizo in gledal v roke.

»Vem, da sem naredil napako. Prosim te…«

V meni se je odvijal boj: del mene si ga je želel nazaj – zaradi otrok, zaradi vseh let skupnega življenja; drugi del pa si ga ni več želel. Preveč bolečine, preveč praznine.

Otroka sta prišla iz svojih sob in obstala na pragu kuhinje.

»Ati? Kaj delaš tukaj?« Luka ga je gledal s stisnjenimi ustnicami.

Peter ni znal odgovoriti.

Tjaša se je obrnila k meni: »Mami?«

Globoko sem vdihnila.

»Peter pravi, da bi rad nazaj domov.«

V zraku je visela tišina.

Tisti večer nisem spala. V mislih so se mi vrteli vsi trenutki najinega zakona: prvi poljub na Rožniku, rojstvo otrok, prepiri zaradi denarja, skupni dopusti na morju… In potem izdaja. Njegov odhod. Moja samota.

Naslednje jutro sem mu rekla: »Peter, lahko ostaneš nekaj dni v sobi za goste. Ampak ničesar ti ne obljubim.«

Otroka sta bila zmedena. Tjaša mi je šepnila: »Mami, ali mu boš odpustila?«

Nisem vedela odgovora.

V naslednjih tednih se je Peter trudil: pomagal je pri hiši, kuhal kosila (čeprav mu ni šlo najbolje), celo rože mi je prinesel iz tržnice na Vodnikovem trgu.

A nekaj v meni se ni več dalo popraviti.

Nekega večera sva sedela na balkonu in gledala Ljubljano pod nama.

»Marjeta… Ali mi lahko še kdaj zaupaš?«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila sočutje do njega – ne ljubezni, ampak sočutje do človeka, ki je naredil napako in zdaj živi z njenimi posledicami.

»Ne vem, Peter. Morda ti bom nekoč odpustila. Ampak ne vem, če te še ljubim.«

Zavladala je tišina.

Tisti trenutek sem dojela: nisem več tista prestrašena ženska izpred leta dni. Bila sem močnejša. Imela sem prijatelje, svoje hobije, celo sanje o tem, da bi nekoč potovala sama na morje.

Peter je čez nekaj tednov odšel – tokrat zares. Otroka sta bila žalostna, a tudi olajšana.

Jaz pa sem prvič po dolgem času začutila mir.

Danes sedim ob oknu in gledam dežne kaplje na steklu. Sprašujem se: Koliko žensk v Sloveniji živi podobno zgodbo? Koliko nas še vedno verjame, da smo vredne le toliko kot naš zakon? Ali si upamo najti svojo srečo – tudi če pomeni biti same?