Srce na dlani: Zgodba o žrtvovanju in ljubezni v bolnišničnih hodnikih

»Irena, a si res prepričana?« Glas moje mame je tresoč in poln skrbi, ko stojiva v moji majhni kuhinji v Šiški. Zunaj je tema, dež tolče po oknu, jaz pa stiskam šalico čaja, kot da bi mi lahko pogrela srce. »Mama, če ne bom jaz, kdo pa bo? Tine nima časa. Ledvica mu odpovedujejo. Nihče v njegovi družini ni primeren.«

Mama zmaje z glavo. »Ampak ti si moja edina hči. Kaj če gre kaj narobe? Kaj če boš potem sama potrebovala pomoč? Saj veš, kako je bilo z očetom…«

Vem. Oče je umrl pred tremi leti zaradi raka. Mama je od takrat še bolj zaščitniška. Ampak jaz sem medicinska sestra. Vsak dan gledam ljudi, ki se borijo za življenje. In Tine… Tine ima komaj šest let. Njegove oči so me gledale iz bolniške postelje, velike in prestrašene, ko sem mu menjala infuzijo. Takrat sem vedela.

Tistega večera sem dolgo sedela na kavču in gledala v prazno. V mislih sem premlevala vse možnosti. Kaj če res umrem na operaciji? Kaj če bom kasneje obžalovala? Kaj če me bodo sodelavci obsojali? V službi so že krožile govorice. »Irena je nora, kdo pa gre darovat ledvico otroku, ki ga komaj pozna?« sem slišala v garderobi. A jaz sem vedela: če ne naredim ničesar, bom to obžalovala do konca življenja.

Naslednji dan sem šla k Tinetovi mami, Barbari. Bila je bleda in izčrpana, oči so ji bile rdeče od joka. »Irena, ne morem sprejeti… To je preveč…« je šepnila.

Prijela sem jo za roko. »Barbari, to ni samo zaradi Tinetovega življenja. To je tudi zaradi mene. Moram verjeti, da lahko naredim nekaj dobrega.«

Operacija je bila čez dva tedna. Vse je bilo kot v megli – testi, pogovori s psihologi, podpisovanje papirjev. Vsi so me spraševali isto: »Zakaj?« In vedno znova sem odgovarjala: »Ker lahko.«

Noč pred operacijo nisem spala. Slišala sem mamine tihe solze v sosednji sobi. V mislih sem se pogovarjala z očetom: »A bi bil ponosen name? Ali bi mi rekel, naj ne tvegam?«

Zjutraj me je mama objela tako močno, da me je skoraj zabolelo. »Prosim, vrni se.«

V bolnišnici je bilo vse sterilno in hladno. Sestre so bile prijazne, a v njihovih očeh sem videla dvom. Ko so me peljali v operacijsko sobo, sem se spomnila Tinetovega obraza – tistega upanja in strahu hkrati.

Ko sem se zbudila iz narkoze, me je bolelo celo telo. Prva oseba, ki sem jo zagledala, je bila Barbara. Jokala je in mi tiho šepetala: »Hvala ti… Hvala ti za vse…«

Tine se je počasi začel izboljševati. Prvič po dolgem času je lahko sam hodil po bolnišničnem hodniku. Ko me je zagledal, mi je stekel v objem in rekel: »Irena, zdaj imam tvojo ledvico! Zdaj bom lahko igral nogomet!«

A življenje po operaciji ni bilo tako preprosto. Moje telo se ni takoj navadilo na spremembo. Bila sem utrujena, imela sem bolečine in pogosto sem se spraševala, ali sem naredila prav. Mama mi je še vedno vsak dan kuhala juho in me gledala s skrbjo v očeh.

V službi so bili odzivi mešani. Nekateri so me občudovali: »Irena, ti si junakinja!« Drugi so šepetali za mojim hrbtom: »To ni normalno… Zakaj bi kdo tvegal svoje zdravje za tujega otroka?« Nekateri sodelavci so se celo oddaljili od mene – kot da bi bila zdaj nekaj drugega.

Najhuje pa je bilo doma. Moj brat Aleš mi ni mogel odpustiti. »A si sploh pomislila na naju? Kaj če boš zdaj bolna? Kaj če bo mama ostala sama? Vedno si bila tista, ki rešuje druge – kdaj boš končno mislila nase?«

Nisem imela odgovora. Vsak večer sem ležala v postelji in poslušala zvoke Ljubljane skozi odprto okno. Včasih sem jokala od bolečine – fizične in čustvene.

A potem sem dobila pismo od Tinetove babice:

»Draga Irena,
Ne poznam besed, s katerimi bi izrazila hvaležnost naše družine. Zaradi tebe ima naš Tine prihodnost. Zaradi tebe verjamem v dobroto ljudi.«

To pismo sem prebrala desetkrat zapored in ga shranila med svoje najdragocenejše stvari.

Meseci so minevali. Moje telo se je počasi zacelilo, a duša je ostala ranjena. Mama me je še vedno vsak dan klicala: »Si danes kaj boljša? Si jedla?« Aleš se je počasi omehčal – ko je videl Tinetovo sliko iz šolskega igrišča, kjer se smeji s prijatelji.

Včasih me ljudje ustavijo na ulici: »Vi ste tista sestra iz televizije!« Nekateri mi stisnejo roko, drugi le pogledajo stran.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: Sem naredila prav? Bi lahko naredila več? Bi lahko naredila manj?

Ampak ko pomislim na Tinetov nasmeh in na to, kako zdaj teče po travniku pod Rožnikom, vem: čeprav sem izgubila del sebe, sem dobila nekaj večjega.

Se splača žrtvovati svoje zdravje za življenje nekoga drugega? Kje je meja med pogumom in norostjo? Kako bi vi odločili?