„Ne vidiš, da tvoja mama ne mara najinega sina?” – Ena mama, dve srci, ena družina na prepihu

»Nejca spet nisi oblekla dovolj toplo,« je zabrusila tašča, ko sem vstopila v kuhinjo. Njene oči so bile ostre kot ledeni nočni veter, ki je tisti večer pihal skozi špranje stare hiše v Poljanah. Nejc je stal ob meni, tiho in z rahlo sključenimi rameni, kot da bi že vnaprej vedel, da bo spet tarča babičine kritike.

»Mami, dovolj je,« sem poskusila mirno, a glas mi je zadrhtel. Matej je sedel za mizo in listal po telefonu, kot da se ga vse skupaj ne tiče. Vedno je bil tak – tih opazovalec, ki je raje požrl vse, kot da bi se postavil po robu svoji materi.

»Saj samo skrbim za vnuka! Če ga ti ne znaš vzgajati, bom pa jaz!« je siknila tašča in mi namenila tisti znani pogled, poln prezira. Včasih sem si želela, da bi me vsaj enkrat objela ali pohvalila, a sem bila zanjo vedno le tista »mestna punca«, ki ni dovolj dobra za njenega sina.

Nejc me je prijel za roko. »Mami, gremo domov?« Njegov glas je bil tih in prestrašen. Srce mi je stisnilo. Vedela sem, da ga boli – vsakič znova, ko ga babica primerja s sosedovim Tomažem: »Poglej, kako je priden! Zakaj Nejc ne zna tako lepo risati? Zakaj ni bolj pogumen?«

Ko sva prišla domov – v najino majhno stanovanje nad trgovino – sem Nejca stisnila k sebi. »Nisi nič narobe naredil, srček. Babica ima pač svoj način.«

»Zakaj me nima rada?« je vprašal in me pogledal z velikimi rjavimi očmi.

Nisem imela odgovora. Sama sem si to vprašanje postavljala že leta. Zakaj me ne sprejme? Zakaj vedno išče napake? Zakaj Matej molči?

Tistega večera sem dolgo sedela ob oknu in gledala snežinke, ki so padale na dvorišče. Spomnila sem se svojih otroških dni v Ljubljani – topline doma, vonja po maminem kruhu in očetovega smeha. Nikoli si nisem predstavljala, da bom nekoč živela v hiši, kjer so stene hladne in besede še bolj.

Naslednji dan je bila nedelja – dan za družinsko kosilo pri tašči. Že med vožnjo sem čutila napetost v zraku. Nejc je molčal in gledal skozi okno. Matej je vozil v tišini.

Ko smo sedli za mizo, je tašča začela: »Nejc, zakaj si tako tih? Saj nisi bolan? Ali pa te doma ne učijo lepega vedenja?«

Nejc je povesil glavo. V meni se je nekaj zlomilo.

»Dovolj!« sem rekla glasneje kot običajno. Vsi so obstali.

»Ne dovolim več, da tako govoriš z mojim sinom!«

Tašča me je pogledala kot bi ji pljunila v obraz. Matej je končno dvignil pogled s krožnika.

»Maja…« je začel previdno.

»Ne, Matej! Dovolj imam! Že deset let poslušam tvojo mamo, kako nisem dovolj dobra žena in mama. Dovolj imam njenih opazk in primerjav! Najin sin ni nič manj vreden od Tomaža ali kogarkoli drugega!«

V kuhinji je zavladala tišina. Slišalo se je le tiktakanje stare ure na steni.

Tašča je vstala in s tresočim glasom rekla: »V moji hiši se tako ne govori! Če ti ni prav, lahko greš!«

Pogledala sem Mateja. Njegove oči so bile prazne.

»Matej? Boš kaj rekel?«

Molčal je.

Vzela sem Nejca za roko in odšla iz hiše v ledeno noč. Snežilo je močneje kot prejšnji večer. Hodila sva po zasneženi poti proti domu. Nejc me je tiho vprašal: »Mami, ali se bova še kdaj vrnila k babici?«

»Ne vem, srček. Ampak obljubim ti nekaj – nikoli več ne bom dovolila, da te kdo prizadene.«

Tisto noč sem prvič po dolgem času spala mirno. Zjutraj sem Mateju napisala sporočilo: »Če želiš biti del najinega življenja, boš moral postaviti meje svoji mami. Drugače greva naprej sama.«

Dnevi so minevali v negotovosti. Matej se ni oglasil. Nejc me je vsak večer vprašal: »Bo ati prišel domov?«

Nekega popoldneva je potrkalo na vrata. Odprla sem – pred mano sta stala Matej in njegova mama.

»Maja…« je začel Matej tiho. »Rad bi govoril.«

Tašča me je pogledala z očmi, v katerih ni bilo več le hladnosti – videla sem tudi strah.

»Mogoče sem bila prestroga…« je zamrmrala. »Ampak jaz… jaz sem samo želela najboljše za Nejca.«

»Najboljše zanj ni to, da ga primerjaš ali ponižuješ,« sem rekla mirno.

Matej me je prijel za roko. »Nočem več izgubljati družine zaradi nesporazumov in starih zamer.«

Nato se je obrnil k svoji mami: »Mama, če želiš biti del našega življenja, boš morala spoštovati Majo in Nejca.«

Tašča se je sesedla na stol in zajokala. Prvič sem jo videla ranljivo.

»Sama sem bila vedno pod pritiskom svoje tašče… Nisem znala drugače.«

Vsi smo jokali tisti večer – prvič skupaj kot družina.

Od takrat ni bilo vse popolno – še vedno so bile napetosti in stare zamere so tu in tam privrele na dan. A nekaj se je spremenilo: začeli smo se pogovarjati.

Danes vem: čeprav so družinske vezi lahko boleče in zapletene, si zaslužimo spoštovanje in toplino.

Včasih se vprašam: Koliko mater še vedno molči zaradi miru v hiši? Kdaj bomo končno dovolj pogumni, da zaščitimo svoje otroke pred hladnimi besedami – pa naj pridejo od kogarkoli?