Dovolj mi je! Prvič v življenju izbiram sebe – Izpoved Slovenke po 35 letih zakona

»Marija, kje so moje nogavice?« je zagrmel Tone iz spalnice, medtem ko sem v kuhinji že tretjič premešala juho, ki je vrela na štedilniku. Roke so mi drhtele, ne zaradi vročine, ampak zaradi besa, ki se je v meni nabiral zadnjih nekaj let. »V predalu, kjer so vedno, Tone!« sem mu odvrnila, a moj glas je bil tih, skoraj neprepoznaven. V tistem trenutku sem se zavedla – moj glas ni več moj. Že leta ni bil.

Ko sem pred 35 leti stopila pred oltar v cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji, sem verjela v pravljico. Tone je bil takrat mlad, nasmejan in poln obljub. »Marija, z mano boš srečna, obljubim ti,« mi je šepnil na uho, ko sva plesala prvi ples. In res, prva leta so bila lepa – skupaj sva gradila hišo, vzgajala dva otroka, hodila na izlete po Sloveniji in sanjala o skupni starosti.

A nekje na poti sem se izgubila. Najprej so bile to majhne stvari – Tone je odločal, kam gremo na dopust, kaj bomo jedli za kosilo, kako bomo opremili dnevno sobo. Potem so prišle večje odločitve: kje bova živela, koliko bom delala v službi, koliko časa bom preživela z otroki. Vedno sem popuščala. »Saj ni pomembno,« sem si govorila. »Važno je, da smo skupaj.«

Otroka sta odrasla in odšla vsak na svoj konec – Ana v Ljubljano, Marko v Maribor. Ostala sva sama v veliki hiši s pogledom na travnike in gozdove. Tišina je postala neznosna. Tone je še vedno prihajal domov iz službe, sedel pred televizijo in čakal večerjo. Jaz sem kuhala, pospravljala in čakala… da mine dan.

Nekega večera sem sedela na terasi in gledala sončni zahod nad Kamniškimi Alpami. V roki sem držala skodelico kamiličnega čaja in prvič po dolgem času začutila mir. V tistem trenutku me je prešinilo: »Kdaj sem nazadnje naredila nekaj samo zase? Kdaj sem bila nazadnje srečna?«

Naslednji dan sem šla do frizerke Mojce v sosednjo vas. »Marija, danes pa nekaj drugačnega?« me je vprašala z nasmehom. »Ja, Mojca… danes bi rada nekaj samo zase.« Ko sem se pogledala v ogledalo z novo pričesko, sem prvič po letih videla žensko, ne le gospodinjo.

A doma me je pričakala stara zgodba. Tone ni niti opazil spremembe. »Kaj bo za večerjo?« je vprašal brez pogleda. Takrat sem začutila, kako globoko sem zakopana v rutino in nevidnost.

Začela sem hoditi na sprehode po gozdu. Tam sem srečevala sosedo Olgo, ki je pred leti ovdovela. »Veš, Marija, ko ostaneš sam, se moraš naučiti živeti na novo. Ni lahko, a vsaj veš, da si sam svoj gospodar.« Njene besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.

Nekega dne me je Ana poklicala iz Ljubljane: »Mami, a si v redu? Zadnje čase si tako tiha.« Hotela sem ji povedati vse – kako se počutim ujeta, kako pogrešam sebe – a nisem zmogla. »V redu sem, srček… malo utrujena.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Olgine besede in Anin zaskrbljen glas. Zjutraj sem sedla za kuhinjsko mizo in napisala pismo Tonetu:

»Tone,

35 let sva skupaj. Skupaj sva veliko doživela in ustvarila družino. A jaz nisem več tista Marija, ki si jo spoznal pred leti. Potrebujem spremembo. Potrebujem svobodo.

Marija«

Pismo sem pustila na njegovi blazini in odšla na dolg sprehod do reke Save. Ko sem se vrnila domov, me je Tone čakal v kuhinji. Njegove oči so bile rdeče.

»Zakaj zdaj? Saj nama nič ne manjka!« je rekel z glasom, ki ga še nikoli nisem slišala tako ranljivega.

»Tone… meni manjka življenje. Manjka mi občutek, da štejem. Da nisem le senca v lastni hiši.«

Sledili so tedni tišine in napetosti. Otroka sta prihajala domov pogosteje – Ana me je objela in rekla: »Mami, če si ti srečna, bom tudi jaz.« Marko pa ni razumel: »A ni to egoistično? Oče te potrebuje!«

Vsi so imeli svoje mnenje – sosedje so šepetali za hrbtom: »A si slišala? Marija zapušča Toneta! Pri teh letih!« V trgovini me je prodajalka gledala postrani; celo župnik me je povabil na pogovor: »Marija, zakon je sveta stvar… premisli še enkrat.«

A odločitev je bila sprejeta. Po 35 letih sem prvič izbrala sebe.

Preselila sem se v manjše stanovanje v Litiji. Prve noči so bile najtežje – pogrešala sem znane zvoke stare hiše in celo Tonetovo smrčanje. A vsako jutro sem se zbudila z občutkom lahkotnosti.

Začela sem obiskovati tečaj slikanja pri kulturnem društvu; tam sem spoznala nove prijateljice – Mileno, ki se je ločila po 40 letih zakona; Sonjo, ki nikoli ni bila poročena; in Zdenko, ki živi sama že od mladosti.

Vsak večer sedim ob oknu in gledam luči mesta pod sabo. Včasih me preplavi žalost – zaradi izgubljenih let, zaradi bolečine otrok in Toneta… A potem pomislim: »Če ne zdaj, kdaj? Če ne zase, za koga?«

Morda nisem več mlada in morda mi bo kdo očital sebičnost… A prvič v življenju diham s polnimi pljuči.

Se tudi vi kdaj vprašate: Koliko časa bomo še čakali na svoje življenje? Je kdaj prepozno izbrati sebe?