Prepričala sem tasta, naj zaposli mojega brata, zdaj pa je vse narobe

»Ne vem, če je to dobra ideja,« je tast, gospod Franc, zamišljeno pogledal skozi okno svoje pisarne v industrijski coni v Domžalah. Njegove roke so bile prepletene na mizi, prsti so rahlo drhteli. »Matej je dober fant, ampak… Saj veš, kako je bilo nazadnje.«

V tistem trenutku sem čutila, kako mi srce bije v grlu. Vedela sem, da ima prav. Moj mlajši brat Matej je imel za sabo nekaj slabih odločitev – ni dokončal faksa, nekaj časa je delal v Avstriji, a se je vrnil brez prihrankov in z dolgovi. Mama me je prosila, naj mu pomagam najti službo. »Saj imaš veze, Ana! Franc te ima rad kot hčerko. Pomagaj mu!«

Tako sem sedela pred tastom in ga prepričevala. »Prosim, Franc. Vem, da ni popoln, ampak potrebuje priložnost. Če mu ne damo možnosti, se nikoli ne bo pobral.«

Franc je globoko vzdihnil in se zazrl vame s tistim očetovskim pogledom, ki ga je imel le do mene. »Dobro. Naj pride v ponedeljek. Ampak Ana, to delam zaradi tebe.«

Tisti večer sem Mateju povedala novico. Skočil je iz kavča in me objel. »Ana, res si najboljša sestra! Obljubim, ne bom te razočaral.«

Prvi teden je šlo vse dobro. Matej je prihajal pravočasno, celo ostajal dlje kot drugi. Franc mi je pošiljal kratka sporočila: »Matej dela dobro.« Doma sem bila ponosna nase – mami sem prinesla olajšanje, tastu pa dokazala svojo zvestobo.

A potem so se začele težave. Najprej so izginile tri škatle materiala iz skladišča. Franc me je poklical: »Ali veš kaj o tem? Matej pravi, da ni nič videl.«

Zanikala sem vsakršno možnost, da bi bil Matej vpleten. Saj vendar ne bi naredil česa takega! A kmalu so sodelavci začeli šepetati za njegovim hrbtom. »Tvoj brat ni ravno najbolj zanesljiv,« mi je rekla sodelavka Petra med malico.

Nekega dne sem Mateja ujela na parkirišču sredi delovnega časa. Kadil je cigareto in se pogovarjal po telefonu. Ko me je zagledal, je hitro odložil telefon.

»Kaj delaš tukaj?« sem ga vprašala.

»Samo malo zraka sem šel iskat. Saj veš, kako je notri zatohlo.«

»Matej, prosim te… Ne moreš si privoščiti napak.«

»Saj delam! Samo… Vsega je preveč.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Družina mora držati skupaj.« In Francove: »To delam zaradi tebe.«

Naslednji teden je izginilo še več materiala. Tokrat so našli dokaze – varnostna kamera je posnela Mateja, kako nekaj nosi v svoj avto.

Franc me je poklical v pisarno. Njegov obraz je bil bled in razočaran.

»Ana… Kaj naj naredim? To ni več samo tvoja stvar. To je moja firma.«

Nisem imela besed. Samo sedela sem tam in gledala v tla.

Franc je poklical Mateja na zagovor. Ko se je brat pojavil v pisarni, so mu roke drhtile.

»Matej, povej mi po pravici – si vzel material?«

Matej je nekaj časa molčal, potem pa tiho rekel: »Samo malo… Potreboval sem denar.«

Franc ga je odpustil na mestu.

Tisti večer doma ni bilo miru. Mama je jokala v kuhinji: »Zakaj si ga spravila v to? Saj si vedela, da ni za take stvari!« Oče je molčal in gledal skozi okno.

Matej pa… Matej je izginil. Ni ga bilo domov več dni. Telefon ni zvonil. Nihče ni vedel, kje je.

Vsak dan sem hodila v službo s cmokom v grlu. Sodelavci so me gledali postrani – nekateri z usmiljenjem, drugi z očitki. Franc me ni več povabil na kavo po službi.

Po enem tednu smo dobili sporočilo – Matej se je oglasil iz Maribora. Pisal mi je: »Oprosti za vse. Nisem hotel nikomur škodovati. Samo nisem več vedel, kaj naj naredim.«

Mama ga je hotela obiskati, a ji nisem pustila. »Pusti ga malo pri miru. Naj razmisli.«

Vse skupaj me je spremenilo bolj kot karkoli prej v življenju. Zaupanje med mano in tastom ni bilo več isto. Doma smo se začeli izogibati pogovorom o Mateju – kot bi bil neka rana, ki se noče zaceliti.

Včasih ponoči še vedno premišljujem o tem dnevu v pisarni, ko sem prosila Franca za uslugo. Bi morala poslušati svoj občutek? Bi morala bolj zaupati sebi kot mami? Ali smo res dolžni vedno pomagati družini – tudi če nas to stane vsega?

Morda ste vi kdaj doživeli kaj podobnega? Bi vi ravnali drugače?