Med kladivom in nakovalom: Zgodba Dominike, ki je vedno morala izbirati

»Dominika, a boš spet zamudila večerjo?« je zvenel glas mojega moža Marka iz kuhinje, medtem ko sem z eno roko držala telefon, z drugo pa poskušala obuti čevlje. »Mami me rabi, Marko. Sestra je spet v bolnici,« sem zajecljala, čeprav sem že vnaprej vedela, da ga bom razočarala. V ozadju sem slišala, kako je najina hči Lara jezno zaloputnila vrata svoje sobe. V tistem trenutku sem se počutila, kot da me nekdo razteguje na dve strani – na eni strani moja družina, na drugi pa mama in sestra, ki sta me potrebovali bolj kot kdajkoli prej.

V avtu sem si na hitro popravila make-up, čeprav sem vedela, da bodo solze kmalu razmazale vse. Mama me je čakala pred blokom v Šiški, z obrazom, ki je bil v zadnjih letih postal še bolj utrujen. »Dominika, hvala, ker si prišla. Ne vem, kaj bi brez tebe,« je zašepetala in me objela. V njenih očeh sem videla obup, ki ga je skrivala pred svetom, a ne pred menoj. »Maja je spet imela napad. Zdravniki pravijo, da bo morala ostati še nekaj dni,« je dodala. V meni je zavrelo – zakaj vedno jaz? Zakaj sem vedno tista, ki mora reševati vse?

Ko sem vstopila v bolniško sobo, je Maja ležala bleda in izčrpana. »Dominika, oprosti, ker ti spet povzročam težave,« je zašepetala. Prijela sem jo za roko in ji skušala dati občutek varnosti, čeprav sem sama komaj stala. »Nisi ti kriva, Maja. Vse bo v redu,« sem ji lagala, ker sem vedela, da resnica ne bi pomagala nikomur. V meni pa je kljuvala misel: kaj pa moja družina? Kaj pa Marko in Lara, ki me doma potrebujeta?

Tisto noč sem se vrnila domov šele okoli polnoči. Marko je sedel v dnevni sobi, televizija je bila ugasnjena. »Dominika, ne moreš vedno biti tam za vse. Tudi mi te rabimo,« je rekel tiho, skoraj obupano. »Kaj pa naj naredim? Saj veš, da nimam izbire,« sem mu odvrnila, čeprav sem vedela, da ga s tem prizadenem. »Imaš izbiro. Samo nikoli ne izbereš nas,« je rekel in odšel v spalnico. Ostala sem sama v temi, s solzami, ki so mi polzele po licih.

Naslednje jutro sem se zbudila z občutkom, da me nekaj duši. Lara je sedela za mizo in molčala. »Lara, kaj je narobe?« sem vprašala, čeprav sem poznala odgovor. »Vsi drugi imajo mame, ki pridejo na nastop. Ti pa si vedno pri babici ali teti,« je rekla in pogledala stran. V tistem trenutku sem se zlomila. »Lara, oprosti, res se trudim…« sem začela, a me je prekinila. »Ne trudim se dovolj,« je zamrmrala in odšla.

V službi sem bila kot robot. Šefica, gospa Novak, me je poklicala v pisarno. »Dominika, opazila sem, da si zadnje čase odsotna. Če se to ne bo izboljšalo, bomo morali razmisliti o tvoji vlogi v podjetju,« je rekla hladno. Prikimala sem, čeprav sem v sebi kričala. Kako naj bom prisotna, ko pa me doma in pri mami vsi potrebujejo?

Popoldne sem spet sedela v avtu, tokrat pred šolo, kjer je Lara imela nastop. Srce mi je razbijalo, ker sem vedela, da bom spet zamudila. Telefon je zazvonil – mama. »Dominika, nujno te rabim, Maja je slabše,« je hlipala. Pogledala sem na uro, pogledala sem proti šoli. V tistem trenutku sem morala izbrati. Zdrznila sem se, ko sem zaslišala, kako Lara poje pesem, ki sem jo slišala skozi odprto okno. Solze so mi polzele po licih, ko sem speljala proti bolnici.

Ko sem prišla domov, je Marko sedel v temi. »Dominika, tako ne gre več. Ne moreš biti povsod. Izgubljamo te,« je rekel. »Kaj pa naj naredim? Saj ne morem pustiti mame in Maje na cedilu!« sem zavpila. »Kaj pa nas? Nas pa lahko pustiš?« je vprašal. V tistem trenutku sem se zlomila. »Ne vem več, kaj je prav, Marko. Ne vem več, kdo sem,« sem zašepetala.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevali vsi očitki, vse prošnje, vsi pogledi, ki so mi govorili, da nisem dovolj. Da nikoli ne bom dovolj. Zjutraj sem poklicala mamo. »Mami, danes ne morem priti. Moram biti z Laro in Markom,« sem rekla, čeprav me je stiskalo pri srcu. »Razumem, Dominika. Ampak veš, da te potrebujemo,« je rekla tiho. Ko sem odložila, sem se počutila, kot da sem jo izdala.

Tisti dan sem bila z Laro. Skupaj sva šli na sladoled, pogovarjali sva se, smejali. Prvič po dolgem času sem začutila, da sem mama. Da sem pomembna tudi njej. A v meni je kljuvala krivda. Ko sem zvečer pogledala telefon, sem videla neodgovorjene klice mame. Srce mi je razbijalo. Kaj, če se je Maji kaj zgodilo? Kaj, če sem izbrala narobe?

Ko sem naslednji dan prišla k mami, je bila hladna. »Včeraj te ni bilo. Maja je bila vsa noč sama,« je rekla. »Mami, tudi jaz imam družino. Ne morem biti povsod,« sem ji skušala razložiti. »Mi smo tudi tvoja družina,« je odvrnila. V meni je zavrelo. »Ne morem več, mami. Ne morem biti vedno tista, ki vse rešuje. Tudi jaz rabim nekoga, ki bo poskrbel zame,« sem zavpila. Mama je utihnila. Prvič sem videla, da je razumela, kako težko mi je.

Doma me je Marko objel. »Pogrešal sem te,« je rekel. »Tudi jaz vas,« sem zašepetala. Lara mi je narisala risbo, na kateri smo bili vsi trije. »Mami, rada te imam,« je rekla. V tistem trenutku sem vedela, da moram najti ravnovesje. Da ne morem vedno izbirati med enim in drugim. Da moram včasih izbrati sebe.

A še vedno me preganja vprašanje: ali imam pravico postaviti sebe in svojo družino na prvo mesto? Ali sem zaradi tega slaba hči in sestra? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?