Ko vrt ne zraste v srcu: Zgodba o družinskih pričakovanjih in razočaranjih

»A to je to?« je vprašala Petra, ko je stopila iz avta in s pogledom ošinila našo zeleno oazo. Njene besede so mi zarezale globoko v srce, kot bi nekdo s topo lopato udaril po sveže prekopani zemlji. Stala sem tam, v blatnih škornjih, s prsti še vedno umazanimi od zemlje, in čakala na tisti trenutek, ko bo njeno presenečenje prešlo v navdušenje. A ga ni bilo.

»Ja, to je naš vrt,« sem tiho odgovorila in pogledala proti možu Miranu, ki je sramežljivo popravljal klobuk na glavi. Vnuka, Tine in Lana, sta že stekla proti malinovim grmom, a Petra je ostala pri avtu, z rokami prekrižanimi na prsih.

»Saj je lepo, ampak… a ni to malo preveč dela za vaju?« je rekla in se ozrla po gredicah, kjer so se bohotili paradižniki in kumare. »Pa kdo bo to sploh jedel? Saj veste, da otroka ne marata zelenjave.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste ure, ko sva z Miranom sadila, zalivala, pulila plevel in sanjala o tem, kako bosta vnuka tekala po vrtu in si trgala jagode naravnost z grma… vse to se je v trenutku spremenilo v prah.

»Petra,« sem začela previdno, »sva mislila, da bi lahko skupaj preživeli več časa tukaj. Da bi otroka videla, kako raste hrana. Saj veš, kako pomembno je to…«

Ona pa je zavila z očmi. »Mami, res cenim trud, ampak midva z Alešem imava čisto druge načrte za vikende. Otroka imata treninge, jaz imam službo… Saj veš, kako je danes.«

Miran je tiho stal ob meni. Njegova ramena so se povesila. Spomnila sem se vseh večerov, ko sva skupaj načrtovala gredice in sanjala o tem, kako bomo kot družina obirali jabolka in pekli pito. Kako sva si želela biti del njihovega življenja – ne le kot babica in dedek za praznike.

Tisti dan sem ponoči dolgo ležala budna. Slišala sem Mirana, kako tiho diha ob meni. V glavi so mi odzvanjale Petrine besede: »Kdo bo to sploh jedel?«

Naslednji teden sem kljub vsemu pripravila košaro svežih jagod in nekaj steklenic domačega soka ter jih odpeljala k njim v mesto. Petra jih je sprejela z nasmehom – a tistim prisiljenim nasmehom, ki ga pozna vsaka mama.

»Hvala, mami. Bom dala v hladilnik. Saj veš, otroka imata raje kupljene jogurte.«

Aleš me je objel in rekel: »Super si tole pripravila. Mogoče pa kdaj pridemo na obisk.« A vedela sem, da so to le prazne besede.

Dnevi so minevali. Vrt je rasel in cvetel, a v meni je rasla praznina. Vsakič ko sem videla Tineta in Lano na fotografijah s plavalnega tečaja ali na rojstnodnevnih zabavah v igralnici v mestu, me je stisnilo pri srcu. Zakaj jim narava ne pomeni nič? Zakaj jim ni mar za vse to delo?

Nekega popoldneva sem sedela na klopci ob ribniku in gledala v daljavo. Pridružil se mi je Miran.

»Veš,« je rekel počasi, »mogoče pa preveč pričakujeva od njih. Svet je drugačen. Oni imajo svoje življenje.«

Zamahnila sem z roko: »Ampak midva sva vse to naredila zanje! Saj nisva tega vrta sadila zase!«

Miran me je pogledal s tistim svojim mirnim pogledom: »A ni dovolj že to, da nama je lepo? Da imava nekaj svojega?«

Nisem mu znala odgovoriti.

Čez nekaj tednov so vendarle prišli na obisk. Petra je sedela na terasi s telefonom v roki. Lana se je pritoževala nad komarji, Tine pa je hitro izgubil zanimanje za vrt in šel gledat risanke na tablici.

Poskušala sem jih vključiti: »Lana, pridi pogledat jagode! Tine, pomagaj babici nabrati kumare!«

A odziva ni bilo.

Ko so odšli domov, sem dolgo stala ob vrtni ograji in gledala za njihovim avtomobilom. V meni se je nabirala žalost – tista tiha žalost, ki jo poznaš šele takrat, ko ugotoviš, da tvoje sanje niso tudi sanje drugih.

Tistega večera sem Miranu rekla: »Mogoče pa res delava vse to samo zase.«

On me je prijel za roko: »In kaj potem? Saj si vedno govorila, da si želela vrt. Zdaj ga imaš.«

A jaz sem vedela – vrt brez smeha otrok in brez skupnih trenutkov ni isti vrt.

Naslednje jutro sem šla do sosedovih – k Mariji in Francu. Povabila sem njune vnuke na nabiranje jagod. Njihovi otroci so tekali po vrtu, smeh se je razlegal med grmičevjem. Nekaj v meni se je sprostilo – mogoče ni pomembno, kdo uživa sadove najinega dela.

A še vedno me boli vsakič, ko pogledam prazno gugalnico pod jablano.

Zvečer sedim na terasi in gledam v sončni zahod nad polji. Sprašujem se: »Ali smo res tako različni? Ali lahko ljubezen do družine premosti razlike v vrednotah? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«