Ko je Ana spet zadihala: Zgodba o veri, izgubi in upanju

»Ne, ne, Ana, prosim, ne zapusti me!« sem zakričala, ko sem videla, kako se je njeno drobno telo nenadoma umirilo, njene ustnice pa so postale modrikaste. Vse, kar sem slišala, je bilo piskanje monitorja in hitri koraki medicinske sestre, ki je planila v sobo. »Marjeta, prosim, stopite ven,« je rekla zdravnica, a jaz sem se oklepala Anine roke, kot da bi jo lahko zadržala tukaj, v tem svetu, samo s svojo ljubeznijo.

V tistem trenutku sem se zlomila. V meni je zavrelo vse: strah, obup, jeza na usodo, ki je moji deklici, moji edini hčeri, namenila tako kruto bolezen. Ana je imela komaj deset let, a je že več mesecev preživljala več v bolnišnici kot doma v naši majhni hiši v Škofji Loki. Z možem Tomažem sva se trudila, da bi ji olajšala vsak dan, a ko so zdravniki izrekli besedo »levkemija«, se je najin svet sesul.

»Marjeta, prosim, pojdite ven,« je ponovila zdravnica, tokrat bolj odločno. S tresočimi nogami sem se odvlekla na hodnik, kjer je že stal Tomaž, bled kot stena. Nič ni rekel, le objel me je. V tistem objemu sem začutila, kako se je v meni nekaj zlomilo, kot da bi se razpočila tanka nit upanja, ki me je še držala pokonci.

Minila je večnost. Slišala sem šepetanje zdravnikov, hitre korake, nekdo je prinesel defibrilator. Molila sem. Prvič po dolgih letih sem molila z vsem srcem, čeprav sem že zdavnaj izgubila vero v Boga, ko mi je umrla mama. »Prosim, če obstajaš, vzemi mene, samo nje ne!« sem šepetala skozi solze.

Vrata so se končno odprla. Zdravnica je stopila ven, njen obraz je bil resen, a v očeh sem zaznala kanček upanja. »Uspelo nam je. Ana diha,« je rekla. V tistem trenutku sem se zgrudila na tla, kolena so mi popustila, solze pa so mi zalile obraz. Tomaž me je dvignil in skupaj sva vstopila v sobo. Ana je bila bleda, a njene prsi so se rahlo dvigale in spuščale. Pogledala sem jo in v tistih modrih očeh sem videla utrinek življenja.

Naslednji dnevi so bili kot hoja po robu prepada. Vsak dan so zdravniki prihajali z novicami, ki so bile enkrat boljše, drugič slabše. Ana je bila večinoma v polsnu, a vsakič, ko je odprla oči, sem ji stisnila roko in ji šepetala, kako zelo jo imam rada. Tomaž je ponoči spal na stolu ob njeni postelji, jaz pa sem hodila gor in dol po hodniku, molila, prosila, se jezila na Boga, na zdravnike, na vse, kar je prineslo to bolezen v naše življenje.

Najhuje je bilo, ko je prišla moja sestra Katja. Prinesla je domač kruh in nekaj jabolk iz našega vrta. »Marjeta, moraš jesti,« je rekla, a jaz nisem mogla pogoltniti niti grižljaja. »Kaj če je to zadnjič, da jo vidim?« sem šepnila. Katja me je objela in rekla: »Ne smeš tako razmišljati. Ana je močna. In ti si močna. Spomni se, kako si mene reševala, ko sem bila v težavah. Zdaj moraš rešiti Ano.«

A kako naj rešim svojo hčer, ko pa sem sama na robu? Ko ponoči sedim ob njeni postelji in poslušam njeno dihanje, se sprašujem, če bom sploh še kdaj srečna. Če bom še kdaj slišala njen smeh, če bom še kdaj videla, kako teče po travniku za našo hišo.

Nekega večera je Ana odprla oči in me pogledala. »Mami, ali bom umrla?« Njeno vprašanje me je zadelo kot udarec v prsa. Nisem vedela, kaj naj rečem. »Ne, srček, ne boš umrla. Tukaj sem, ob tebi. Skupaj bova premagali vse,« sem ji rekla, čeprav nisem verjela niti sama sebi.

Tiste noči sem prvič po dolgem času zaspala ob njej. Sanjala sem, da teče po travniku, da se smeji, da je zdrava. Ko sem se zbudila, je bila soba polna svetlobe. Ana je spala mirno, njen obraz je bil bolj rožnat kot prej. Zdravnica je prišla in rekla: »Danes je boljše. Krvna slika se je izboljšala.«

Tisti dan sem prvič po dolgem času začutila upanje. Poklicala sem očeta, ki živi v Prekmurju, in mu povedala, da je Ana boljša. »Vidiš, Marjeta, čudeži se dogajajo,« je rekel. Nikoli ni bil veren, a v njegovem glasu sem začutila vero, ki je presegala vse, kar sem poznala.

Dnevi so minevali, Ana je počasi okrevala. Vsak dan sem ji prinašala knjige, risala sva skupaj, včasih sva poslušali radio. Tomaž je prinesel njenega plišastega medvedka, ki ga je stiskala k sebi. Vsak večer sem ji prebrala pravljico, čeprav je bila že skoraj prevelika za to. »Mami, preberi mi še eno,« je prosila, in jaz sem ji brala, dokler ni zaspala.

A ni šlo vedno na bolje. Nekega dne je dobila visoko vročino, zdravniki so spet tekali po sobi, jaz pa sem sedela na hodniku in si grizla nohte. Katja je prišla in me poskušala pomiriti. »Marjeta, ne smeš obupati. Ana te potrebuje.«

Včasih sem se spraševala, zakaj ravno mi. Zakaj ravno Ana? V naši vasi so vsi govorili, kako smo srečna družina, kako imamo vse. Nihče ni vedel, koliko noči sem prebedela, koliko solz sem potočila. Včasih sem se bala, da bom izgubila tudi Tomaža, ker je bil vedno bolj zaprt vase, vedno bolj tih. Nekega večera, ko sva sedela v bolniški menzi, mi je rekel: »Marjeta, ne vem, če zmorem še dolgo. Če jo izgubiva, ne vem, kaj bo z nama.«

Takrat sem ga prvič po dolgem času objela in mu rekla: »Skupaj bova. Ne glede na vse.«

Po treh mesecih v bolnišnici so zdravniki rekli, da lahko Ana pride domov. Bila sem presrečna, a tudi prestrašena. Kaj če se bolezen vrne? Kaj če se spet zgodi kaj hudega? Prvi večer doma sem jo gledala, kako spi v svoji postelji, in nisem mogla verjeti, da je res tukaj, da diha, da je živa.

Vsak dan sem ji pripravljala najljubšo juho, skupaj sva hodili na sprehode po gozdu, včasih sva šli do Save in metali kamenčke v vodo. Ana je bila še vedno šibka, a v njenih očeh je bila iskrica, ki je nisem videla že dolgo.

Nekega večera, ko sva sedeli na terasi in gledali zvezde, me je vprašala: »Mami, misliš, da me je Bog rešil?« Dolgo sem molčala, potem pa sem ji rekla: »Ne vem, Ana. Morda pa nas je rešila ljubezen. Tvoja, moja, očkova. Ljubezen je včasih močnejša od vsega.«

Zdaj, ko gledam Ano, kako se smeji in igra z bratrančki, se sprašujem, ali sem bila dovolj močna mama. Ali sem naredila vse, kar sem lahko? In ali je res ljubezen tista, ki premaga vse? Kaj vi mislite? Bi vi zmogli v moji koži?