Ko se preteklost ne pusti pozabiti: Med dvema ognjema

»Spet je klicala,« je Marko tiho rekel, ko je stopil v kuhinjo. Njegove oči so bile utrujene, roke pa so se rahlo tresle, ko je segel po skodelici kave. V tistem trenutku sem vedela, da bo večer spet napet. Andreja, njegova bivša žena, je našla nov način, kako vdreti v najin mir. Vedno je šlo za njunega sina, Nejca. Vedno je bilo nekaj narobe – bodisi je bil bolan, bodisi je imel težave v šoli ali pa je preprosto pogrešal očeta. In vedno, prav vedno, je to postalo razlog za prepir med nama.

»Kaj hoče zdaj?« sem vprašala, čeprav sem odgovor že poznala. Marko je zavzdihnil: »Pravi, da Nejc ponoči joka in da bi moral več časa preživeti z njim. Da ga zanemarjam.«

V meni se je dvignil val jeze in nemoči. Že mesece sem se trudila biti razumevajoča. Razumela sem, da je otrok na prvem mestu. Tudi sama sem bila otrok ločenih staršev in vem, kako boli, ko se starša prepirata zaradi tebe. Ampak Andreja ni iskala rešitve – iskala je konflikt. Vsakič, ko sva z Markom naredila korak naprej, je ona poskrbela, da sva naredila dva nazaj.

Spomnim se prvega srečanja z Nejcem. Bil je tih, zaprt vase in nezaupljiv. Marko me je prosil, naj bom potrpežljiva. »Rabi čas,« mi je rekel. In res sem se trudila – skupaj sva pekla piškote, hodila na sprehode po Rožniku in igrala človek ne jezi se. Počasi se mi je začel odpirati. A vsakič, ko sva zgradila nekaj zaupanja, je Andreja poskrbela za novo dramo.

Neko nedeljo popoldne sva sedela v dnevni sobi in gledala risanke. Nejc se je nasmehnil in mi pokazal svojo novo risbo – narisal je tri figure: sebe, Marka in mene. Srce mi je zaigralo od sreče. A že naslednji vikend ga ni bilo. Andreja ga ni pustila k nama. »Nejc ima vročino,« je sporočila Marku po SMS-u. Ko sem kasneje izvedela od skupne znanke, da sta bila tisti dan na rojstnodnevni zabavi pri sosedih, sem prvič začutila pravo sovraštvo do nje.

Marko se je trudil biti pravičen. »Ne morem ji prepovedati, da skrbi za sina. Saj veš, kako so stvari pri nas – sodišča vedno dajo prednost materi.« Njegova nemoč me je bolela skoraj bolj kot Andrejina manipulacija. Včasih sem ga celo obtoževala: »Zakaj ji vedno popuščaš? Zakaj ne postaviš mej?« On pa je le skomignil: »Nočem še večjih težav.«

Najhuje pa je bilo, ko sem začela dvomiti vase. Sem res jaz kriva? Sem jaz tista ovira med očetom in sinom? Ko sem to vprašanje delila z mamo ob kavi v centru Ljubljane, me je pogledala s tistim njenim strogo-toplim pogledom: »Nisi ti problem. Problem sta njuna nerazčiščena čustva.«

A življenje ni bilo črno-belo. Včasih sem ponoči poslušala Marka, kako potiho joka v kopalnici. Pogrešal je sina in bil razpet med dvema svetovoma – enim, ki ga je gradil z mano, in drugim, ki ga ni mogel pustiti za sabo zaradi Nejca.

Nekega večera me je Andreja poklicala neposredno. »Poslušaj me, Tanja. Nikoli ne boš Nejčeva mama. Nikoli ne boš del njegove družine.« Njene besede so me zarezale globlje kot bi si želela priznati. Tisto noč nisem mogla spati. Marku nisem povedala za klic – bala sem se še enega prepira.

V službi sem bila vse bolj odsotna. Kolegica Petra me je nekega dne povlekla na kavo in rekla: »Tanja, izgubljaš sebe zaradi tujih bitk.« Imela je prav – a kako naj izstopim iz vojne, ki ni moja?

Najina zveza se je začela krhati. Marko se je zapiral vase, jaz pa sem postajala vse bolj ljubosumna na čas, ki ga preživlja z Nejcem – čeprav sem vedela, da ni prav. Vsak njegov odhod k bivši ženi me je bolel kot izdaja.

Vrhunec je prišel tistega deževnega petka v novembru. Marko mi je povedal, da bo moral naslednji teden ostati pri Andreji zaradi Nejčeve bolezni. »Nejc ima bronhitis in Andreja pravi, da sama ne zmore.« V meni se je nekaj zlomilo.

»Zakaj vedno nasedeš njenim zgodbam? Zakaj nikoli ne pomisliš name?« sem izbruhnila.

Marko me je pogledal s takim razočaranjem v očeh, da sem skoraj obžalovala svoje besede: »Tanja, to ni tekmovanje med tabo in Nejcem ali tabo in Andrejo. To so moji otroci in moja odgovornost.«

Tisto noč sem spakirala nekaj stvari in odšla k sestri v Domžale. Potrebovala sem razdaljo – od Marka, od Andreje in celo od sebe.

Pri sestri sem prvič po dolgem času jokala brez sramu. Ona me ni tolažila z nasveti; samo poslušala me je in mi prinesla topel čaj.

Po nekaj dneh sem prejela SMS od Marka: »Pogrešam te. Ne vem več, kako naprej.«

Vrnil se mi je občutek odgovornosti – do sebe in do njega. Vrnila sem se domov in mu rekla: »Če hočeva preživeti skupaj, morava postaviti jasna pravila – zase in za Andrejo.«

Ni bilo lahko. Skupaj sva šla na svetovanje za ločene družine v Ljubljani in počasi začela graditi novo dinamiko. Naučila sva se reči NE Andrejinim manipulacijam in DA najini zvezi.

Nejc še vedno ni moj otrok – a zdaj ve, da ga imam rada na svoj način.

Včasih se vprašam: Ali lahko ljubezen preživi vse te preizkušnje? Ali smo v Sloveniji sploh pripravljeni sprejeti sestavljene družine brez predsodkov?