Babica mi je rekla, da je ljubezen dovolj – a življenje je imelo drugačne načrte

»Ne pozabi, Ana, ljubezen je vse, kar potrebuješ,« mi je babica zašepetala na uho, ko sem v belem stala pred cerkvijo v naši mali vasi pod Pohorjem. Njene roke so bile tople in tresoče, oči pa polne solz in spominov. Takrat sem verjela, da ima prav. Marko me je čakal pred oltarjem, nasmejan in prepričan, da naju čaka srečna prihodnost. Vsi so ploskali, ko sva si izmenjala prstana. Nihče ni videl mojega drobnega dvoma, ki se je kot senca prikradel vame tisti trenutek, ko sem pomislila na njegove dolge ure v službi in na mojo željo po otrocih.

Prva leta so bila res lepa. Skupaj sva prenavljala staro hišo, ki sva jo dobila od njegovih staršev. Poleti sva pila kavo na verandi in se smejala ob otroškem igrišču, ki sva ga postavila na vrtu. Ko se je rodila najina hči Eva, sem bila prepričana, da sem našla svoj smisel. Marko je bil ponosen oče, čeprav ga je služba v Mariboru pogosto zadrževala pozno v noč. »Saj veš, Ana, gradimo prihodnost,« mi je vedno rekel in me poljubil na čelo.

A prihodnost se ni gradila sama od sebe. Ko sem ponoči vstajala k Evi, sem bila sama. Ko sem zbolela in sem potrebovala pomoč, je bil Marko na službeni poti. Ko sem jokala zaradi utrujenosti in osamljenosti, sem jokala v tišini kopalnice, da ne bi prebudila Eve. Moja mama mi je rekla: »Saj bo bolje, Ana. Vsi imamo težke trenutke.« Babica pa me je še vedno opominjala: »Ljubezen zdrži vse.«

Nekega večera sem sedela za kuhinjsko mizo in gledala Markove roke, kako tipkajo po telefonu. »Marko, ali sploh še veš, kaj se dogaja z mano?« sem ga vprašala tiho. Ni dvignil pogleda. »Ana, utrujen sem. Lahko jutri?«

Jutri ni nikoli prišlo. Med nama se je nabirala tišina kot prah na policah. Eva je rasla in začela spraševati: »Mami, zakaj je ati vedno žalosten?« Nisem znala odgovoriti. Včasih sem ponoči poslušala Markov nemiren dih in si želela, da bi ga lahko vprašala: »Ali si še tukaj z mano?« A strah me je bilo odgovora.

Ko sem babici potožila o svoji stiski, me je prijela za roko in rekla: »Ana, moški so drugačni. Ne govorijo o čustvih. Ti bodi potrpežljiva.« A potrpežljivost ni bila dovolj. V meni se je nabirala bolečina kot voda za jezom.

Nekega dne sem našla Markovo sporočilo na telefonu. Pisal je sodelavki – nič posebnega, a dovolj osebno, da me je zabolelo. Ko sem ga vprašala o tem, se je razjezil: »A mi ne zaupaš? Saj veš, da te imam rad!«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o babičinih besedah in o tem, kako se ljubezen spreminja – iz strasti v navado, iz navade v tišino. Spraševala sem se, ali je to res vse, kar potrebujem.

Marko se je začel vračati domov še kasneje. Včasih sploh ni večerjal z nama. Eva ga je čakala pri oknu in me spraševala: »Mami, ali bo ati danes prišel?« Nisem več znala lagati.

Nekega popoldneva sem sedela z mamo na klopci pred hišo. »Ana, ne moreš vsega nositi sama. Pogovori se z njim ali pa poišči pomoč.«

Zbrala sem pogum in Marku predlagala obisk zakonskega svetovalca v Mariboru. Najprej se je posmehnil: »Kaj bova tam? Saj nimava težav.« Potem pa le privolil – bolj zaradi mene kot zaradi sebe.

Svetovalka naju je poslušala in vprašala: »Kaj si želita drug od drugega?« Jaz sem jokala in govorila o osamljenosti. Marko je molčal. Ko sva prišla domov, sva bila še bolj oddaljena.

Po nekaj mesecih poskusov sva obupala. Marko se je preselil k prijatelju v mesto. Eva je jokala vsako noč in spraševala po njem. Jaz pa sem sedela v Evinem praznem otroškem igrišču in razmišljala o babičinih besedah.

Babica me je obiskala in mi prinesla domač kruh. Sedli sva za mizo in pila čaj v tišini.
»Ana, oprosti… Morda ljubezen res ni dovolj.«

Pogledala sem jo skozi solze in prvič začutila olajšanje ob njenih besedah.

Danes živim sama z Evo v naši hiši pod Pohorjem. Marko pride občasno na obisk. Eva ga ima še vedno rada – jaz pa se učim živeti s svojo bolečino in novimi začetki.

Včasih ponoči sedim ob oknu in se sprašujem: »Je res dovolj ljubiti? Ali potrebujemo še kaj več – pogum za pogovor, iskrenost do sebe in drugega? Kaj vi mislite? Je ljubezen dovolj ali potrebujemo še kaj več za srečo?«