Dva obraza resnice: Zgodba o izgubljenih dvojčkih in eni ženski

»Ne, ne bom te pustila tukaj!« sem zakričala skozi šum dežja, ko sem zagledala drobno postavo, ki se je stiskala ob ograjo starega mostu pri reki Savi. Deček je bil premočen, blatne lase je imel prilepljene na čelo, oči pa so se mu svetile v temi kot dve prestrašeni lučki. Srce mi je razbijalo, ko sem ga prijela za roko in ga odvlekla pod nadstrešek avtobusne postaje. »Kako ti je ime? Kje so tvoji starši?« sem ga spraševala, a je le molčal in me gledal, kot da sem zadnja oseba na svetu, ki ji lahko zaupa.

Tisto noč nisem zatisnila očesa. Deček, ki sem ga kasneje spoznala kot Nejca, je spal na kavču v moji dnevni sobi, zavit v odejo, ki je še vedno dišala po moji mami. V glavi so mi odzvanjale besede, ki jih je izrekel tik preden je zaspal: »Ne smem povedati, kam grem. Obljubil sem.« V meni se je prebudil materinski instinkt, čeprav sem bila sama še vedno ujeta v bolečini izgube svojega sina, ki sem ga pred leti izgubila v prometni nesreči.

Naslednje jutro sem poklicala policijo, a so mi rekli, da o pogrešanem dečku ni nobenega poročila. Nejc je bil tih, a v njegovih očeh sem videla, da nosi težo, ki je prevelika za otroka. Ko sem ga peljala v šolo, je tiho šepnil: »Če me bodo našli, me bodo ločili od brata.« Zastala sem na mestu. »Imaš brata? Kje je?« sem ga vprašala, a je le odkimal in se stisnil k meni.

Dnevi so minevali, Nejc je ostal pri meni, saj so socialne službe zaradi birokracije in praznikov odlašale z rešitvijo. Počasi se je začel odpirati. Nekega večera, ko sva skupaj pripravljala večerjo, mi je povedal: »Imava mamo, ampak je bolna. Brat je ostal z njo, jaz pa sem moral stran, ker je rekla, da bo tako bolje.« V meni je zavrelo. Kako lahko mati pusti otroka samega v nevihti? A potem sem se spomnila svojih napak, svojih odločitev, ki so me pripeljale do tega, da sem sama.

Nekega dne je na vrata potrkala ženska, ki je bila videti starejša, kot je bila v resnici. Bila je izčrpana, pod očmi je imela temne kolobarje, v rokah pa je držala staro fotografijo. »Ste vi Ana?« je vprašala s tresočim glasom. Prikimala sem, čeprav sem čutila, da mi bo vsak trenutek spodneslo tla pod nogami. »Jaz sem Marjeta, Nejčeva mama. Prišla sem po sina.« Nejc je planil k njej, a sem v njegovih očeh videla dvom. Marjeta je jokala, a v njenem joku ni bilo olajšanja, temveč obup. »Nisem ga mogla več zadržati. Preveč sem bolna. Njegov brat, Tomaž, je še pri meni, ampak ne vem, kako dolgo bom še zmogla.«

V meni se je prebudila jeza, a tudi sočutje. Povabila sem jo noter, skuhala sem ji čaj in poslušala njeno zgodbo. »Mož me je zapustil, ko sta bila dvojčka še dojenčka. Ostala sem sama, brez službe, brez podpore. Ko sem zbolela, sem upala, da bom našla pomoč, a so me vsi obrnili hrbet. Nejc je bil vedno bolj občutljiv, Tomaž pa bolj zaprt vase. Ko sem videla, da ne zmorem več, sem Nejca prosila, naj gre. Mislila sem, da bo tako varneje.«

Tiste noči nisem spala. V glavi sem premlevala, kaj naj storim. Naj pustim, da gre Nejc nazaj k materi, ki ga je pustila samega? Naj pokličem socialno službo? Kaj pa Tomaž, ki je še vedno tam? V meni se je prebudil občutek odgovornosti, ki ga nisem čutila že od smrti svojega sina.

Naslednji dan sem obiskala Marjeto. Živela je v majhnem stanovanju v Fužinah, kjer je bilo vse prepojeno z vonjem po vlagi in zdravilih. Tomaž je sedel v kotu, bled in tih, a ko je zagledal Nejca, sta si padla v objem, kot da se nista videla leta. Marjeta je jokala, jaz pa sem stala ob strani, razpeta med jezo in sočutjem. »Ne morem več,« je šepnila. »Prosim, pomagajte mi.«

Odločila sem se, da bom pomagala. Poklicala sem socialno službo, a so mi rekli, da je postopek dolgotrajen. Vmes sem oba dečka vzela k sebi. Prvič po dolgem času sem v hiši začutila smeh, otroško razigranost, a tudi strah. Vsak večer sta me spraševala, ali bosta morala nazaj. Vsak večer sem jima obljubila, da bom naredila vse, da bosta varna.

Nekega večera je Tomaž prišel k meni v kuhinjo. »Zakaj nam pomagaš? Saj nisi naša mama.« Pogledala sem ga v oči in mu tiho rekla: »Ker sem nekoč izgubila sina in vem, kako boli, ko si sam.« Tomaž je sklonil glavo, a sem videla, da je razumel.

Meseci so minevali, postopki so se vlekli, Marjeta je bila vsak dan bolj šibka. Nekega jutra me je poklicala iz bolnišnice. »Ana, prosim, če me ne bo več, skrbi za njiju. Nimata nikogar drugega.« Glas ji je tresel, jaz pa sem jokala, ker sem vedela, da bom morala sprejeti odločitev, ki je nikoli nisem želela.

Ko je Marjeta umrla, sem oba dečka uradno vzela v rejništvo. Prvič po letih sem začutila, da ima moje življenje spet smisel. A v meni je ostal strah – ali bom dovolj dobra? Ali bom zmogla zaceliti rane, ki jih nosita?

Včasih ponoči poslušam, kako se pogovarjata v temi. Govorita o mami, o starih časih, o strahu, da bosta spet izgubila vse. Takrat se usedem k njima, ju objamem in jima povem, da bosta vedno imela dom.

Ampak včasih se vprašam: Ali lahko ena ženska res popravi vse, kar je bilo zlomljeno? Ali je dovolj ljubezni, da zaceliš dve otroški srci, ki sta prehitro odrasli?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali in odprli srce, čeprav vas je strah, da boste spet izgubili vse?