Lačna soseda, ki ni nikoli našla miru: Zgodba o otroštvu v senci revščine in molka

»Spet je tam, mami,« sem šepnila, ko sem skozi razpoko v vratih opazovala Tino, kako je z drobnimi rokami pobirala drobtine s stopnišča. Bila je zima, tista prava, ko je sneg škripal pod nogami in so radiatorji v našem bloku komajda zmogli ogreti sobe. Tina je imela vedno prevelik plašč, ki ji je visel z ramen kot tuje breme. Njene oči so bile velike, temne in vedno nekako prazne, kot da v njih ni prostora za otroško veselje. »Ne glej tako, Ana,« je tiho rekla mama in iz predala vzela kos kruha, ki ga je zavila v prtiček. »Pojdi, odnesi ji to, ampak potiho.«

Vsakič, ko sem potrkala na njihova vrata, sem slišala le šepetanje in pritajene korake. Tina mi je odprla, vedno z istim izrazom – hvaležnost, pomešana s sramom. »Hvala, Ana,« je rekla in hitro zaprla vrata, kot da bi jo bilo strah, da bo kdo videl. Nikoli nisem razumela, zakaj je bilo treba vse to skrivati. Zakaj je bilo tako težko priznati, da nekdo potrebuje pomoč? V bloku so vsi vedeli, da je Tinina mama bolna, da njen oče dela v Avstriji in pošilja domov le toliko, da so preživeli. Ampak nihče ni govoril o tem. Nihče ni vprašal, ali potrebujejo kaj več kot le tišino in občasno vrečko hrane.

Nekega večera sem slišala prepir iz njihovega stanovanja. Glasovi so bili ostri, Tinina mama je jokala, Tina pa je tiho hlipala. Mama me je potegnila stran od vrat. »To niso naše stvari, Ana,« je rekla. A jaz sem vedela, da so. Vse, kar se je dogajalo za tisto steno, je bilo tudi naše, ker smo živeli drug ob drugem, dihali isti zrak, poslušali iste prepire in jok.

V šoli je Tina sedela sama. Učiteljica jo je pogosto spraševala, če je vse v redu, a Tina je vedno kimala in se smehljala, kot da je vse normalno. Sošolci so jo dražili, ker je imela ponošene čevlje in vedno isto jopico. »Lačna Tina,« so ji rekli. Mene je bilo sram, ker nisem nikoli nič rekla. Ker sem se bala, da bom tudi jaz postala tarča posmeha. Ko sem prišla domov, sem jokala v blazino, mama pa me je božala po laseh in šepetala: »Vse bo v redu, Ana.« Ampak ni bilo.

Nekega dne je Tina izginila. Nihče ni vedel, kam je šla. Njena mama je bila še bolj bleda, še bolj tiha. V bloku so krožile govorice, da je Tina v bolnišnici, da so jo odpeljali socialni delavci, da je njen oče prišel domov in naredil škandal. Nihče ni vedel resnice, ker nihče ni vprašal. Mama je še naprej nosila hrano, a vrata so ostala zaprta. Včasih sem stala pred njimi in poslušala tišino, ki je bila težja od vseh besed.

Leta so minevala, jaz sem odrasla, Tina pa je ostala v mojem spominu kot senca, ki me spremlja povsod. Ko sem se preselila v Ljubljano, sem pogosto razmišljala o njej. Vsakič, ko sem v trgovini videla otroka, ki je prosil mamo za čokolado, sem se spomnila Tine in njenih lačnih oči. Ko sem na avtobusu slišala prepir med materjo in hčerko, sem pomislila na tiste večere v našem bloku.

Pred nekaj leti sem se vrnila domov na obisk. Blok je bil enak, stopnišče je še vedno dišalo po vlagi in starih preprogah. Srečala sem sosedo Olgo, ki je vedno vedela vse. »Se spomniš Tine?« me je vprašala. Pokimala sem. »Uboga punca,« je rekla Olga in zavzdihnila. »Njena mama je umrla, Tina pa je šla v rejništvo. Nihče ne ve, kje je zdaj.«

Tisto noč nisem mogla spati. V mislih sem se vračala v otroštvo, v tiste dolge zimske večere, ko sem skozi steno poslušala jok in molk. Spraševala sem se, zakaj smo vsi molčali. Zakaj nihče ni stopil do vrat in vprašal, če potrebujejo pomoč. Zakaj sem bila tudi jaz tiho, čeprav sem vedela, da je narobe.

Nekega dne sem na Facebooku našla profil z njenim imenom. Slika je bila meglena, a oči so bile iste – velike, temne, polne žalosti. Napisala sem ji sporočilo: »Tina, si to ti?« Odgovora ni bilo. Morda ni želela govoriti o preteklosti, morda ni želela, da jo kdo spomni na tiste čase. Ampak jaz sem morala poskusiti. Morala sem ji povedati, da mi je žal, da nisem naredila več. Da sem bila premlada, prestrašena, a sem jo imela rada kot sestro.

Danes, ko hodim po ulicah in vidim otroke, ki prosijo za drobiž ali iščejo hrano v smetnjakih, se sprašujem, koliko Tin je še tam zunaj. Koliko otrok živi v senci revščine in molka, medtem ko mi gledamo stran. Koliko nas bo nekoč ponoči preganjalo vprašanje: ali bi lahko naredili več?

Mogoče je čas, da nehamo molčati. Da vprašamo, ponudimo roko, odpremo vrata. Ker včasih je dovolj že to, da nekdo vidi, sliši in razume.

Ali smo res tako nemočni, ali pa si le zatiskamo oči? Bi lahko soseda, prijatelj, jaz – naredila več za Tino? Kaj bi vi storili na mojem mestu?