Pes, ki me je iztrgal iz praznine po moževi smrti — resnica, ki je zarezala globlje kot izguba sama

Ko sem tistega mrzlega februarskega jutra vlačila grobo, pretežko torbo iz avta pred blokom na Ragovski cesti, sem slišala pritajeno renčanje. Ko sem stopila bližje, sem pod lipo zagledala sprane, blatne šape in oči, ki so se svetile kot dva majhna oglja. Pes je bil droban, moker kodrasti mešanček, ki je lajal na vsakega mimoidočega. Takrat me je prešinilo — če me ugrizne, bom morala še na urgenco. Že tako sem imela preveč težav. Toda groza, da me bo pes napadel, ni bila nič v primerjavi s tem, kar me je čakalo doma: prazno stanovanje, kupe neplačanih položnic, zvonjenje telefona zaradi moževih dolgov in glasovi ljudi, ki so mi še včeraj izrekali sožalje, danes pa so zahtevali poplačilo.

Ko sem se naslednji dan vračala iz Mercatorja z vrečko, polno znižane hrane in še več papirjev od banke, sem ga spet zagledala. Bil je bolj lačen kot prvič, smrčal je, ko se je približal vrečki, in njegov vonj je bil oster, kot stara mokra odeja, prepojena z blatom. Pogledal me je z mešanico upanja in dvoma — tisti pogled mi je bil nenavadno znan. V istem trenutku sem ga odrinila: „Nimam časa, niti hrane zate, pojdi!“ A ko sem ponoči slišala praskanje po vhodnih vratih, sem morala izbrati — naj ga preženem ali mu pustim vsaj malo toplote na hodniku.

To je bila prva odločitev, ki je za vedno spremenila moj tok: psa sem spustila v blok, čeprav sem vedela, da bodo sosedje godrnjali. Zjutraj me je pričakal sključen, nesrečen in precej smrdeč, a z repom, ki je rahlo mahal, kot bi imel še upanje. Imela sem občutek, da se mi vtika v življenje, ko pa sem ga iz stanovanja peljala po stopnicah, sem bila prva, ki je zagledala sosedo Petro. Zavila je z očmi in rekla, da „ni prostora za potepuške pse v tem bloku“. A nekaj v meni se je uprlo. Namesto da bi se opravičevala, sem prvič po dolgem času rekla: „Če ga vi ne boste nahranili, ga bom pa jaz.“

Druga odločitev: vzela sem psa v svoj mali, na pol prazen dom. Prvi dnevi so bili strašljivi. Pes je ponoči cvilil in se vrtel v kotu dnevne sobe. Po stanovanju se je širil vonj po mokrem kožuhu, po cenenem pasjem konzervi, ki sem jo kupila v Hoferju, in po nekakšni stari rji. Sprva sem ga imela za še eno breme. Ko sem se vsak dan vlekla na LPP do Mestne knjižnice, kjer sem čistila stranišča za minimalca, sem v glavi imela le skrbi: kako bom plačala veterinarja, če ga bo kaj zgrabilo? Ali mi bo najemodajalka dovolila psa, če izve? Največ sem se bala, da bo spet nekdo zahteval nekaj, česar nimam.

Čeprav sem ga hotela oddati v zavetišče, sem ga peljala vsaj do veterinarske ambulante na Drski. Veterinarka Nina mi je prijazno razložila, da ga lahko pustim, a bo težko našel novo družino. Ko sem ga držala, med pregledom je dihal plitvo, njegovo telo je bilo toplo, srce mu je hitro bilo pod mojimi prsti. Takrat sem vedela, da ga ne morem kar tako izpustiti. Zaradi njega sem šla prvič po moževi smrti na sprehod v park. Zunaj je dišalo po vlagi in gnilem listju, sapa pa je bila ledena. Psu je začel sijati kožuh, ko se je valjal po travi. Prvič sem se po dolgem času zasmejala, ko sem videla, kako nerodno, a navdušeno skače v lužo.

Resda sem zaradi psa še bolj pazila na stroške. Namesto kave sem si začela kuhati čaj, da sem lahko kupila nekaj boljših briketov. Ko sem v Sparu naletela na znanko iz mladosti, sem ji mimogrede omenila psa. Povabila me je na kavo in nenadoma sem začela spet govoriti o stvareh, ki niso bile le dolgovi in smrt. Pes je postal most do prvega pravega pogovora v tednih tišine.

Ko sem po pošti prejela še eno grožnjo z izvršbo, sem v jezi skoraj brcnila psa stran. Bila sem izčrpana, naveličana same sebe in vse te odgovornosti. Tisti večer je pes ležal ob meni na kavču, njegova glava je počivala na mojem stegnu, čutila sem njegovo toplo sapo in počasno, umirjeno dihanje. Prvič sem se zjokala. Ne zaradi moža, ampak ker me je sploh še kdo potreboval.

Tretja odločitev je bila najbolj boleča in dokončna: zaradi psa sem prodala nekaj moževega nakita, ki ga nisem marala, da sem lahko plačala dolg pri veterinarju in preživela mesec. S tem sem zaprla še en krog preteklosti, nekaj, kar bi brez nuje nikoli storila.

Počasi se je začelo življenje vračati. Brez velikega upanja, a z občutkom, da zmorem preživeti še en dan. Pes — poimenovala sem ga Runo — mi je dal več, kot sem mislila, da sem sploh sposobna sprejeti. Zaradi njega sem poklicala sina, s katerim sem bila v sporu, in ga povabila na sprehod. Najprej je bil hladen, a ko je Runo stekel k njemu in mu polizal roko, sem prvič opazila, da je sin spet zmožen nežnosti.

Največji strah sem občutila, ko je Runo zbolel — nekaj dni ni jedel in je samo tiho ležal, sapa mu je bila plitva in neprijetno topa. Veterinarka ni znala pomagati, zdravila so bila draga, jaz pa sem čakala in trepetala, da mu bo srce odnehalo. Takrat sem spoznala, da sem ga vzljubila bolj, kot sem si dovolila misliti. Ko se je po tednu dni le pobral, sem si rekla: če zmorem skrbeti za to bitje, je mogoče v meni še nekaj življenja.

Runo je postal tisti, ki me je iztrgal iz največje praznine. Ne morem reči, da sem rešila sebe ali da sem popolna. Pogosto sem utrujena, včasih razdražena, pogosto še vedno sumničava do ljudi. Ampak zaradi tega psa sem si upala spet odpreti življenje.

Ali je zvestoba sploh še vrednota v svetu, kjer nas najbližji pustijo v dolgovih in lažeh? Se lahko učimo zvestobe od tistih, ki nimajo ničesar razen svoje prisotnosti? Vaše misli bi mi veliko pomenile.