Kako mi je molitev pomagala preživeti zakon, ki me je uničeval: Moja zgodba o veri, žrtvovanju in novem začetku

»Ne moreš biti tako neumna, Maja! Vedno si bila preveč občutljiva,« je zagrmel Gregor, ko sem mu skušala povedati, da me boli, kako se zadnje čase pogovarjava. Stala sem v kuhinji, roke so se mi tresle, v prsih pa je tlelo nekaj, kar je bilo mešanica strahu in žalosti. Spet sem bila kriva za vse. Spet sem bila tista, ki je morala požreti besede, ki so rezale globlje kot nož.

Ko sem se tistega večera zaprla v kopalnico, sem se sesedla na hladne ploščice in z obrazom v dlaneh tiho zajokala. V mislih sem ponavljala: »Bog, daj mi moč. Samo še en dan. Samo še en dan, prosim.« Molitev je bila edino, kar mi je ostalo. Vse drugo – pogovori z mamo, prijateljicami, celo sestro – je bilo zaman. Nihče ni razumel, zakaj vztrajam. »Maja, zakaj ga ne zapustiš? Saj vidiš, da te ne spoštuje,« mi je nekoč rekla prijateljica Petra. A jaz sem se bala. Bala sem se, da bom ostala sama, da bom razočarala starše, ki so vedno verjeli v sveti pomen zakona.

Gregor je bil na začetku drugačen. Bil je tisti fant iz sosednje vasi, ki je znal očarati s pogledom in nasmehom. Ko sva se poročila v cerkvi sv. Martina, sem verjela, da bo najina ljubezen premagala vse. Prvo leto je bilo lepo, polno upanja in načrtov. Potem pa je Gregor izgubil službo. Postal je drugačen – zaprt vase, hitro je vzkipel, ponoči je pil pivo in gledal v prazno. Jaz sem delala v trgovini, domov sem prihajala utrujena, a sem še vedno kuhala, pospravljala, skrbela za vse. On pa je le molčal ali pa kričal.

Najhuje je bilo, ko sem zanosila. Namesto veselja sem začutila strah. Gregor je rekel: »Kako bova pa to zmogla? Saj komaj preživiva!« In res, vsak dan je bil boj. Ko sem rodila Nejca, sem bila sama v porodnišnici. Gregor je rekel, da ima preveč dela, da bi prišel. Lagala sem mami, da je moral nujno v službo. V resnici je spal doma, pijan.

Noči so bile najtežje. Ko je Nejc jokal, sem ga nosila po stanovanju in tiho molila: »Bog, pomagaj mi. Daj mi moč, da zdržim.« Včasih sem si želela, da bi lahko samo zaspala in se prebudila v drugem življenju. A vsako jutro sem vstala, pripravila zajtrk, peljala Nejca v vrtec in šla v službo. Gregor je večinoma spal ali pa je odšel neznano kam. Ko sem ga vprašala, kje je bil, je rekel: »Kaj te briga. Saj si ti tista, ki vse ve.«

En večer, ko sem Nejca uspavala, sem sedela v temi in poslušala, kako Gregor razbija po kuhinji. Nekaj je padlo na tla, potem je zaloputnil vrata. Srce mi je razbijalo. Vedela sem, da bo prišel v spalnico in začel z očitki. In res – odprl je vrata, stopil do mene in rekel: »Ti si kriva, da sem tak. Če bi bila boljša žena, bi bilo vse drugače.« Takrat sem prvič začutila, da se v meni nekaj lomi.

Naslednje jutro sem poklicala svojo sestro Tino. »Tina, ne zdržim več. Ne vem, kaj naj naredim,« sem ji šepetala v telefon, da me Gregor ne bi slišal. Tina je bila vedno tista, ki je znala poslušati. »Maja, pridi k meni. Samo za vikend. Prinesi Nejca, malo se spočij,« mi je rekla. A jaz sem se bala, da bo Gregor znorel, če izvem, da sem šla.

Tisto noč sem spet molila. Tokrat nisem prosila za moč, ampak za znamenje. »Bog, če obstajaš, mi pokaži, kaj naj naredim. Ne morem več.« In potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Naslednji dan je Gregor odšel od doma in se ni vrnil do poznega večera. Imela sem mir. Prvič po dolgem času sem lahko v miru skuhala večerjo, se igrala z Nejcem in ga v miru uspavala. Ko sem sedela na kavču, sem začutila, kot da bi mi nekdo položil roko na ramo. Nenadoma sem vedela, da moram nekaj spremeniti.

Ko se je Gregor vrnil, sem mu rekla: »Jaz ne morem več tako. Če se ne boš spremenil, bom odšla.« Pogledal me je, kot da sem mu povedala nekaj najbolj nesmiselnega na svetu. »Kam pa boš šla? Saj nimaš nikogar. Nihče te ne bo hotel,« je rekel in se zasmejal. A jaz sem prvič v življenju začutila, da imam moč.

Naslednji teden sem Nejca vzela in šla k Tini. Gregor je kričal po telefonu, grozil, da mi bo vse vzel, da me bo uničil. A jaz sem ostala pri sestri. Prvi večer sem jokala v njeno naročje, ona pa me je stisnila in rekla: »Maja, ponosna sem nate. Zaslužiš si več.«

Začela sem hoditi k psihologinji. Prvič sem nekomu povedala vse – o Gregorjevih izpadih, o tem, kako sem se počutila ničvredno, o tem, kako sem vsako noč molila, da bi preživela. Psihologinja mi je rekla: »Maja, nisi sama. To, kar doživljaš, je nasilje. In nisi ti kriva.« Te besede so mi dale moč.

Počasi sem začela verjeti, da si zaslužim več. Da imam pravico do sreče. Da imam pravico do miru. Vsak večer sem še vedno molila, a tokrat sem prosila za pogum, ne več za potrpežljivost. Gregor je še nekaj časa grozil, potem pa je obupal. Ločitev je bila težka, a sem jo preživela. Najtežje je bilo Nejcu razložiti, zakaj očka ne živi več z nama. Rekla sem mu: »Včasih ljudje ne znajo biti prijazni. Ampak midva bova vedno skupaj.«

Danes živim v majhnem stanovanju v Ljubljani. Delam v knjižnici, Nejc hodi v šolo, Tina nama pogosto pomaga. Včasih, ko ponoči ležim v postelji, še vedno molim. Tokrat se zahvaljujem za vsak miren dan. Za to, da sem preživela. Za to, da sem našla sebe.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno moli v tišini, upa, da bo jutri bolje, in se boji narediti prvi korak? Zakaj še vedno verjamemo, da moramo trpeti za vsako ceno? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?