Materinska moč: Ko srce ljubi bolj, kot zmore telo

»Marjeta, to ni običajna nosečnost. Vaše telo je že zdaj izčrpano. Če boste nadaljevali, tvegate svoje življenje,« je rekel zdravnik, medtem ko sem stiskala roko svojega moža, Matjaža. Njegov pogled je bil poln skrbi, a v njem sem videla tudi tisto tiho upanje, ki ga imava oba, odkar sva izvedela, da bova postala starša. V tistem trenutku sem vedela, da ne morem odnehati, čeprav so mi vsi govorili, naj razmislim o sebi. »Ne morem, Matjaž. Ne morem izbrati, kateremu otroku bom dala možnost življenja in kateremu ne,« sem šepnila, solze pa so mi polzele po licih.

V naši mali hiši v okolici Škofje Loke se je življenje obrnilo na glavo. Moja mama, ki je vedno znala najti pravo besedo, je tokrat le nemočno sedela ob meni in mi gladila lase. »Marjeta, včasih je treba misliti tudi nase,« je rekla, a sem v njenem glasu čutila, da bi na mojem mestu storila enako. Sosedje so začeli šepetati, ko so izvedeli, da pričakujem trojčke. »Kako bo pa zmogla? Saj komaj preživijo z enim otrokom,« sem slišala, ko sem šla po kruh v trgovino. Včasih sem se zlomila, ko sem ostala sama v spalnici, in dovolila, da me preplavi strah. Kaj če res ne bom zmogla? Kaj če bom otroke pustila brez mame?

Vsak dan sem se borila z utrujenostjo, slabostjo in bolečinami. Matjaž je prevzel skoraj vse gospodinjske opravke, a tudi njega je skrb žrla od znotraj. Nekega večera, ko sem ležala na kavču, je sedel poleg mene in me tiho vprašal: »Marjeta, ali si res prepričana? Ne želim te izgubiti. Raje bi imel tebe, kot vse otroke sveta.« Njegove besede so me zadele globoko v srce. »Ne morem, Matjaž. Ne morem izbrati. Čeprav me je strah, vem, da moram poskusiti. Ljubim jih že zdaj,« sem mu odgovorila, in v tistem trenutku sem začutila, da me razume, čeprav ga boli.

Vsak pregled v bolnišnici je bil kot sodba. Zdravniki so me opozarjali, da se lahko stanje vsak trenutek poslabša. »Če pride do zapletov, bomo morali ukrepati hitro,« je rekla ginekologinja, a v njenih očeh sem videla spoštovanje do moje odločitve. Včasih sem ponoči ležala budna in poslušala, kako Matjaž v sosednji sobi tiho joka. Nikoli mu nisem rekla, da sem ga slišala. Vedela sem, da mora tudi on nekje izliti svoj strah.

Ko sem v petem mesecu začela krvaveti, sem vedela, da je prišel trenutek, ki sem se ga najbolj bala. V bolnišnici so me priklopili na infuzijo in mi dali stroga navodila za počitek. »Vsak dan šteje,« je rekla medicinska sestra, ko mi je prinesla zajtrk. V tistih dolgih dneh sem se naučila moliti, čeprav prej nisem bila verna. Vsak večer sem si predstavljala, kako bom držala svoje otroke v naročju, in si ponavljala, da moram zdržati še malo.

Matjaž je prihajal vsak dan, prinašal mi je knjige, sadje in risbice, ki so mi jih narisali otroci iz sosedstva. »Vsi mislijo nate,« mi je rekel, ko mi je prinesel šopek zvončkov. Včasih sva se pogovarjala o imenih za otroke, včasih sva samo tiho sedela in držala drug drugega za roko. Mama je skrbela za hišo in vsak teden mi je prinesla domačo juho. »To ti bo dalo moči,« je rekla, čeprav sem vedela, da je tudi njej težko.

V sedmem mesecu so se začeli popadki. Zdravniki so me pripravili na najhujše. »Otroci bodo prezgodaj rojeni. Pripravite se na možnost, da vsi ne bodo preživeli,« je rekel zdravnik, a jaz sem se oklepala upanja. Porod je bil najtežja izkušnja mojega življenja. Vse je bilo v megli bolečine, strahu in upanja. Ko sem zaslišala prvi jok, sem vedela, da sem naredila prav. Potem še drugi in tretji. Vsakega so mi za trenutek pokazali, preden so jih odpeljali na intenzivno nego.

Dnevi po porodu so bili najdaljši v mojem življenju. Vsak dan sem sedela ob inkubatorjih in gledala drobne ročice, ki so se borile za življenje. Vsak gram, ki so ga pridobili, je bil zmaga. Matjaž je bil ves čas ob meni, čeprav je bil vidno izčrpan. »Naši borci so,« je rekel, ko sva skupaj gledala najine otroke. Sestre so me učile, kako jih lahko božam skozi odprtino v inkubatorju, in vsak dotik je bil kot obljuba, da bom zanje naredila vse.

Po treh tednih so mi dovolili, da vzamem v naročje najprej Ano, potem še Nejca in na koncu še malo Zalo. Jokala sem od sreče in hvaležnosti. Ko smo končno prišli domov, se je življenje spremenilo v neskončen krog hranjenja, previjanja in neprespanih noči. A vsakič, ko sem jih gledala, sem vedela, da je bilo vredno. Sosedje so zdaj prihajali pomagat, prinašali so obleke, hrano in celo organizirali zbiranje za plenice. Mama je vsak dan prišla pogledat, če sem v redu. »Ponosna sem nate, Marjeta,« mi je rekla, ko je držala Ano v naročju.

Včasih, ko ponoči sedim ob posteljici in poslušam, kako moji otroci dihajo, se vprašam, ali sem bila sebična, ker sem tvegala svoje življenje. A ko vidim njihove nasmehe, vem, da sem naredila prav. »Ali je ljubezen res vredna vsega tega trpljenja? Morda. A jaz bi izbrala enako še tisočkrat,« si šepnem v temi in upam, da bodo moji otroci nekoč razumeli, kako močna je lahko materinska ljubezen.

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi tvegali vse za svoje otroke ali bi poslušali razum?