Nisem izbral nje, ona je izbrala mene: Kako je Pia povsem spremenila moje življenje

Slišal sem krik in pasje cviljenje še preden sem stopil v kuhinjo. Na ploščicah je bila sveža kri, Pia pa je s tresočimi tačkami stala ob prazni skledi. Njena bela dlaka je bila prepojena z rdečimi packami. V tisti sekundi sem pomislil, da sem izgubil še edino živo bitje, ki mi je po ločitvi ostalo. Zagrabila me je panika, a sem jo presenetljivo hitro umiril – moral sem poskrbeti zanjo, čeprav sem bil še pred enim letom prepričan, da nikoli več nočem nikogar v svojem življenju.

Po ločitvi sem ostal sam v malem najemniškem stanovanju v središču Celja. Moj bivši soprog je odšel z novo partnerko, hči pa me je obiskovala le občasno in vedno manj rada. Pia, mešanka, ki sem jo pred dvema mesecema našel na parkirišču pri Mercatorju, je bila takrat še prestrašena, smrdela je po postanem olju in blatu. Spomnim se, kako sem prvič začutil tisto ostro, zadušljivo aromo, ko sem jo dvignil izpod avta. Ni zaupala nikomur, še najmanj meni, ampak njene oči so bile polne nečesa, česar pri ljudeh že dolgo nisem videl — iskrene potrebe po bližini, kljub vsemu.

Začela sem skrbeti zanjo – hranila sem jo s poceni briketi iz Lidla, čeprav sem imela komaj dovolj za položnice in ogrevanje. Vsak mesec sem se borila z višjimi stroški, včasih sem izpustila obrok, raje sem ji kupila konzerve. Kmalu je veterinar v ambulanti na Ljubljanski cesti v Celju opazil, da ima Pia poškodovano tačko. Račun za prvi obisk je presegel moj proračun za tisti teden, a sem brez oklevanja v Mercatorju vrnila vse nepotrebne stvari in zadržala le hrano za naju in Pijine tablete.

Prva resna odločitev je bila, da obdržim Pio. Moja mama je vztrajala, da se ji zmeša, če si bom nakopal še psa poleg vsega. „Sama si, nimaš stalne službe, kdo bo skrbel za žival?“ je ponavljala. Spomnim se, kako sem jo držala v naročju, Pia je tiho dihala, z glavo se mi je naslonila na prsni koš. Njena sapica je bila topla, nekoliko je dišala po regratih in mokrem asfaltu, saj sva vedno hodili na dolge, mokre sprehode po starem mestnem parku. Takrat sem prvič po dolgem času jokala – zaradi občutka, da je končno nekdo popolnoma odvisen od mene, in tega, da sem kljub grozoviti utrujenosti čutila nekaj podobnega miru.

Zaradi Pije sem začela drugače razmišljati. Vsako jutro, tudi ko sem bila izmučena od nespečnosti in depresije, sem morala vstati, ker je začela praskati po vratih. Deževni dnevi so mi šli še posebej na živce – vlaga v zraku se je zažirala v kosti, Pijina mokra dlaka je oddajala kiselkast, zemeljski vonj. A hkrati sem na ulici prvič po letih spregovorila z nekom – s starejšo gospo iz bloka, ki je imela zlatko, in z mladim fantom, ki je pogosto posedal na klopci. Pia, ki je sprva vse ljudi gledala sumničavo, je sčasoma začela mahati z repom in celo dovolila dotike. Zaradi nje sem spoznala, koliko predsodkov imam sama do drugih. En dan sem na sprehodu srečala bivšega moža, ki je bil najprej zmeden, ko me je videl s psom; kasneje mi je v sporočilu priznal, da me je prvič po dolgem času videl vedro.

Najtežji trenutek je prišel, ko je Pia pozimi staknila hudo vnetje pljuč. Mrzel veter je bril čez Savinjo, ponoči so temperature padle pod ničlo. Pijino dihanje je postalo plitvo, njeno drobno telo je drhtelo, ko sem jo stisnila pod staro volneno odejo. Veterinarska oskrba je bila draga, ZZZS ni kril ničesar, a sem prosila prijateljico, da mi posodi denar. Več noči sem prebedela ob njej, poslušala, kako ji v prsih hrope, in se spraševala, ali bom spet ostala sama.

Ko se je Pia čudežno pobrala, sem sprejela še eno pomembno odločitev – odpovedala sem službo v call centru, ki me je dušila in poniževala. Vzela sem honorarno delo v knjižnici, kjer mi je lastnica dovolila pripeljati Pio popoldne, če ni bilo obiskovalcev. Zaradi tega sem imela nižji dohodek in več strahu, a tudi več svobode in manj tesnobe. Vse več časa sem preživela z njo na prostem, vsako minuto sem cenila bolj kot prej.

Zaradi Pije sem končno zbrala pogum, da pokličem svojo hčer. Povabila sem jo na sprehod. Najprej je oklevala, ni razumela, zakaj sem sploh vzela psa. Ko pa je Pia položila glavo v njeno naročje in jo mirno gledala, sem videla, kako se ji je razjasnil obraz. Po dolgem času sva se pogovarjali brez očitkov. Pia je bila tista, ki naju je povezala, čeprav ni izrekla niti ene besede.

Danes, ko stopim v stanovanje, me še vedno zadene Pijin vonj – mešanica pasje hrane, zemlje in nekega toplega, domačega občutka. Načrtovati moram vsak izdatek, po stanovanju nameščam stare odeje, da lahko leži na mehkem, včasih jo moram nositi do tretjega nadstropja, ker zaradi poškodovane tačke še vedno šepa. Še vedno dvomim v svojo sposobnost biti dovolj dobra, včasih sem jezna, ker ne morem več pobegniti. Ampak Pia je tista, zaradi katere vstajam, diham in – počasi, previdno – znova zaupam ljudem.

Kaj bi naredili vi, če bi morali izbirati med svojo svobodo in odgovornostjo? Kdaj pes postane več kot le žival – in kaj ostane, če ga izgubimo?