Nevesta, ki je razkrila resnico: Moj poročni dan, ko sem izgubila in našla sebe

»Ne morem verjeti, da to res počnem,« sem si šepetala, ko sem stala pred polno dvorano ljudi v kulturnem domu naše vasi. Vsi so pričakovali solze sreče, objeme in tisti popolni trenutek, ko si izmenjavaš zaobljube. Namesto tega sem v rokah držala svoj telefon. Prsti so se mi tresli, srce mi je razbijalo kot norica. Pogledala sem v oči svoje mame, ki je sedela v prvi vrsti in mi z očmi tiho govorila: »Ariana, ne!«

»Dragi gostje,« sem začela, glas mi je zadrhtel. »Danes bi morala biti najbolj srečna nevesta na svetu. Ampak pred vami ne morem lagati. Ne morem lagati sebi.«

V dvorani je zavladala tišina. Slišala sem, kako je nekdo v zadnji vrsti odložil kozarec na mizo. Soseda Marija je zadržala sapo. Moj bodoči mož, Matej, je stal ob meni, bled kot stena. Pogledal me je s tistim praznim pogledom, ki ga poznam že od najine zadnje prepira.

»Pred nekaj dnevi sem po naključju videla sporočila na Matejevem telefonu. Najprej sem si rekla, da si domišljam. Da pretiravam. Ampak potem sem prebrala še več. In še več.«

Odprla sem telefon in začela brati: »’Pogrešam te ponoči…’ ‘Ne morem verjeti, da boš res z njo…’ ‘Kdaj boš končno povedal resnico?’«

Nekdo je glasno zajokal. Moja sestra Tjaša je vstala in mi hotela vzeti telefon iz rok, a sem ga stisnila še močneje.

»To niso moja sporočila. To niso besede prijateljice ali sodelavke. To so besede ženske, ki jo Matej ljubi že več kot pol leta.«

Matej je stopil korak nazaj. Njegova mama, gospa Silva, je planila pokonci: »Ariana, nehaj! To ni res! To je tvoja domišljija!«

Obrnila sem se k njej: »Gospa Silva, vi ste vedno govorili, da naj bom močna ženska. Danes sem.«

V dvorani so ljudje šepetali, nekateri so vstali in hoteli oditi. Ampak jaz nisem mogla nehati. V meni se je nabirala leta tišine, prilagajanja in požiranja besed.

»Matej, zakaj? Zakaj si mi to naredil? Zakaj si mi lagal?«

On ni rekel ničesar. Samo gledal me je s tistim pogledom človeka, ki ga je ujela resnica.

Moja mama je prišla do mene in me objela: »Ariana, pojdi z mano domov.«

Ampak nisem mogla kar tako oditi. Pogledala sem vse ljudi, ki so prišli praznovat najino ljubezen. Sosedje iz vasi, sodelavci iz občine, prijatelji iz faksa… Vsi so zdaj gledali mene kot nekoga, ki je uničil popoln dan.

»Vem, da ste vsi mislili, da sva z Matejem popoln par. Da sva tista tipična zgodba iz slovenske vasi – on nogometaš pri lokalnem klubu, jaz učiteljica v vrtcu. Ampak popolnost ne obstaja. Obstaja pa resnica.«

Slišala sem šepetanje: »Uboga punca… Kaj pa zdaj?«

Moja babica je tiho molila rožni venec v kotu dvorane. Oče je stal ob vratih in gledal skozi okno v deževno popoldne.

»Vsi si želimo sreče in ljubezni. Ampak ali si jo res zaslužimo, če gradimo na lažeh?« sem vprašala.

Matej je končno spregovoril: »Ariana… oprosti… nisem hotel…«

»Nisi hotel? Kaj pa si hotel? Da bom slepa? Da bom tiho? Da bom tista pridna nevesta, ki bo kuhala juho in prenašala tvoje laži?«

Nekdo izmed gostov je rekel: »Daj ji mir! Saj ni edini moški na svetu!«

Zasmejala sem se skozi solze: »Res ni. In danes sem ugotovila, da tudi jaz nisem edina ženska zase.«

Pogledala sem svojo roko – prstan je še vedno svetil na mojem prstu. Počasi sem ga snela in ga položila na mizo pred Mateja.

»To ni več moj dan. To ni več najina zgodba.«

V dvorani so ljudje vstajali in odhajali v tišini. Nekateri so me objeli in mi zašepetali: »Pogumna si.« Drugi so me gledali s pomilovanjem ali celo z grajo – kot da sem jaz tista, ki je pokvarila praznik.

Ko sva z mamo hodili proti avtu skozi dež, mi je rekla: »Ariana, življenje gre naprej.«

Jaz pa sem se ustavila in pogledala nazaj proti dvorani: »Ampak ali gre res naprej? Kako naj spet zaupam? Kako naj verjamem v ljubezen po tem?«

Doma sem sedela v svoji sobi in poslušala dež na oknu. Vse slike iz otroštva so me gledale s polic – jaz z Matejem na maturantskem plesu, jaz s Tjašo na morju, jaz z babico na vrtu… Vse te slike so zdaj dobile nov pomen.

Zjutraj me je poklicala Tjaša: »Ariana… vsi govorijo o tebi. Nekateri pravijo, da si nora. Drugi pravijo, da si junakinja.«

»Kaj pa ti misliš?« sem jo vprašala.

»Mislim… da si naredila nekaj, kar bi si želela narediti vsaka ženska, ki jo kdo prevara. Ampak nobena nima poguma.«

Pogledala sem se v ogledalo – oči rdeče od joka, obraz utrujen od neprespane noči.

»Tjaša… ali bom še kdaj srečna?«

»Boš. Ampak najprej moraš biti srečna sama s sabo.«

Tisti dan sem šla na dolg sprehod po vasi. Ljudje so me gledali – nekateri so mi pokimali v znak podpore, drugi so se obrnili stran.

Prišla sem do starega mostu nad reko Krko in se ustavila. Voda je tekla naprej – ne glede na to, kaj se zgodi na bregu.

Vprašala sem se: »Ali lahko človek odpusti sebi za to, da je verjel napačni osebi? Ali lahko začne znova – tudi če vsi drugi govorijo svojo resnico o tebi?«