Ko me res potrebuje? Kako mi je Šapa odprla vrata do sina, ki sem ga izgubila

Vse se je začelo neke mračne, mokre sobote, ko sem odprla vrata bloka in zagledala krvave odtise na stopnišču. Prva misel je bila, da so spet razbili steklo ali pa se je nek sosed poškodoval, ker so luči v hodniku večkrat crknile. Sledila sem madežem in za smetnjakom zagledala tresočega mešanca, ki si je lizal šapo in me gledal izpod mokre, razredčene dlake. Srce mi je za trenutek zastalo, ko sem opazila, da ima na vratu star, zataknjen povodec in da se očitno ne more dvigniti. Zunaj je pršelo, po bloku je smrdelo po vlagi in postanem dimu, pes pa je globoko, skoraj neslišno dihal tako, kot da v njem tli obupavanje. Ni mi bilo jasno, kaj naj naredim, vendar sem začutila, da če ga pustim, ga zjutraj morda ne bo več.

Odkar je umrl moj mož, sem bila v Ljubljani sama. Sin Luka se mi ni oglasil več kot leto dni. Z možem sva si vedno želela, da bi bil z nama, vendar sem bila v zadnjih letih prestroga in preveč polna žalovanja. Ko sva ga zadnjič videla, je mahal z roko in rekel, naj pokličem, če ga bom potrebovala. Nikoli nisem. Namesto tega sem se zapirala, gledala televizijo in štela, koliko položnic še lahko plačam z vdovsko pokojnino. Nisem si mislila, da bom kdaj od nekoga spet čutila odgovornost – in potem se je pojavil ta pes. Prvo noč sem ga zvlekla v klet, kjer je dišalo po plesni, in mu dala staro odejo. Njegov vonj je bil ostren, sladkasto postan, kot volna, ki je predolgo ležala v omari. Ko sem mu čistila rano, sem čutila, kako mi roke drhtijo – pa ne le od mraza.

Zjutraj je zunaj lilo. Po koledarju je bila nedelja, a meni je vseeno. Pes, ki sem ga poimenovala Šapa, se je že privlekel do vhodnih vrat in me pogledal s tistim žalostnim, a vztrajnim pogledom. Vedela sem, da ga ne morem pustiti na cesti, a v bloku pse prepovedujejo. Soseda Marta je že večkrat prijavila vse, ki so puščali smeti pred vrati. Vendar nisem mogla nazaj. Kupila sem mu brikete v bližnjem Mercatorju in naslednji dan peljala k veterinarju na Tabor. Veterinarski račun je presegel polovico moje pokojnine. Ko sem predala kartico, sem se zavedala, da bom ta mesec izpustila ogrevanje, a vseeno nisem mogla psa poslati nazaj na dež. Njegov rep je prvič zmajal, ko sem ga pocukala za uho – kot da bi se zahvalil. Njegova koža je dišala po zemlji in nekoliko po urinu, a ko sem ga objela, sem po dolgem času čutila toploto, ki ni bila samo moja.

Vsako jutro sem ga vlačila po bloku v staro škatlo, da ga sosedje ne bi opazili. Po nekaj dneh sem začela prihajati v stik s starši iz sosednjega nadstropja, saj so otroci želeli psa pobožati. Nenadoma sem bila spet nekdo, ne le starka s hodnika. En dan me je pristopila Marta in namesto, da bi se razjezila, me je vprašala, če bi ji lahko kdaj psa peljala na sprehod, ker je njen vnuk bolan in pogreša živali. Bila sem presenečena. Očitno je Šapa topil še koga drugega, ne le mene.

Po treh tednih sem morala sprejeti prvo odločitev, ki je bila nepreklicna: čeprav sem vedela, da bodo težave s stanovanjsko skupnostjo, sem poklicala Luko. Nisem si upala priznati, a pes je potreboval dvorišče, jaz pa nekoga, da me vsaj posluša. Ko sem mu povedala, da imam kužka in da ne vem več, kaj naj, je nekaj časa molčal. Potem pa rekel: »Pridi k meni. Bova oba malo manj sama.« Bil je prvič, da sem si dovolila prositi za pomoč, potem ko sem leta krivila njega, da me je zapustil. Nisva se takoj pogovorila o vsem, kar naju je ločilo. Ampak pes je, ko sem vstopila, skočil na kavč in ga obliznil po roki. Luka se je zasmejal in rekel, da imata isti okus za ljudi.

Druga nepreklicna odločitev je bila, da sem pustila svoje stanovanje v Ljubljani in se preselila v Kranj, v njegov mali vrstni hišici, kjer je imel vrt in kjer je bil zrak svež, dišeč po travi in dimu iz sosednjih dimnikov. To ni bil moj dom, a ko sem hodila s Šapo po rosni travi in ga božala po trdi, rahlo zavozlani dlaki, sem začela ponovno dihati. Včasih sem zvečer sedela ob oknu, s pestjo v njegovem kožuhu, in poslušala njegov počasni srčni utrip pod dlanjo. Po dolgem času sem pozabila na svojo jezo in zamero, saj sem imela vsak dan razlog, da vstanem.

Tretja odločitev je bila najtežja. Ko je Šapi prišlo do poslabšanja – veterinar je rekel, da ima odpoved ledvic – sem morala izbrati, ali ga peljem na drago zdravljenje, ki si ga nisem mogla privoščiti, ali pa mu pustim miren konec doma. Luka je rekel, da je to življenje, da je že naredil svoje, ampak jaz si nisem hotela vzeti pravice, da odločam o njegovi bolečini. Zadnjo noč sem ga pokrila z najmehkejšo odejo, odprla okno in pustila, da je z mano dihal počasi, težko, a spokojno. Ko sem zjutraj pritisnila lice na njegov vrat, je bil še topel, nato pa je odšel. Njegov vonj je ostal na blazini več tednov. Luka me je tistega dne objel, kot me ni še nikoli – in nisem več čutila, da sem sama ali nepotrebna.

Včasih me še vedno preganja vprašanje, ali sem s tem, ko sem se navezala na psa, zbežala pred odgovornostjo do ljudi. A brez njega si ne bi nikoli upala ponovno prositi za bližino in odpuščanje. Koliko poguma je treba, da spet verjameš v pripadnost – in ali je lahko ena pasja šapa dovolj, da najdeš pot do lastnega otroka?