Noč, ko sem postala grešni kozel svoje družine

»A lahko, prosim, za eno uro paziš na Nejca?« je glasno vprašala Petra, moja šogorica, medtem ko je v kuhinji rezala torto. Vsi so bili zbrani okoli mize, pogovori so se prepletali, otroci so tekali po dnevni sobi, jaz pa sem ravno pospravljala krožnike, ker sem hotela pomagati. V tistem trenutku sem si želela, da bi me nihče ne opazil, a njen glas je bil dovolj glasen, da so vsi utihnili in pogledali v mojo smer.

»Petra, res ne morem, danes sem imela že naporen dan v službi in bi rada malo posedela,« sem tiho odgovorila, a sem čutila, kako mi obraz žari od nelagodja. Petra je zavila z očmi, odložila nož in se obrnila proti meni, kot bi čakala na tak odgovor. »Seveda, spet ne moreš. Vedno imaš izgovore, vedno si preveč utrujena. Saj ni nič novega,« je rekla, njen glas pa je bil prepojen s sarkazmom. Vsi so se obrnili proti meni, mama mojega moža, tast, celo moj mož Miha, ki je do takrat mirno sedel v kotu.

V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem gola pred vsemi. Vsi so me gledali, kot bi bila lena, sebična, kot da sem razočarala celo družino. »Mogoče bi bilo bolje, da se naslednjič sploh ne udeležiš družinskih srečanj, če ti je vse tako težko,« je še dodala Petra in se zmagoslavno nasmehnila. V meni je vrelo, a nisem mogla najti besed. Vse, kar sem želela, je bilo, da bi me nekdo zaščitil, da bi Miha rekel: »Pusti jo, Petra, tudi ona ima pravico do počitka.« A on je le pogledal v tla.

Tista noč se mi je vtisnila v spomin. Ko sem prišla domov, sem se zgrudila na kavč in zajokala. Miha je prišel za mano, a ni rekel ničesar. Samo sedel je poleg mene in gledal v televizor, kot da se ni nič zgodilo. »Zakaj nisi nič rekel? Zakaj si pustil, da me tako poniža?« sem ga vprašala, glas mi je tresel. »Veš, kakšna je Petra. Če bi ji ugovarjal, bi bilo samo še slabše. Saj bo minilo,« je zamomljal. Njegove besede so me zabolele bolj kot Petrine.

Naslednji dan sem v službi komaj zbrala misli. Vsakič, ko sem pomislila na včerajšnji večer, sem začutila cmok v grlu. Moja sodelavka Katja je opazila, da sem zamišljena. »Si v redu?« me je vprašala. Hotela sem ji povedati, a sem se zadržala. Sram me je bilo, da sem dovolila, da me nekdo tako prizadene. »Samo malo sem utrujena,« sem odvrnila.

Dnevi so minevali, a občutek sramu ni izginil. Petra mi ni pisala, niti me ni poklicala. V družinski skupini na Viberju je bila tišina. Miha je bil doma še bolj zaprt vase. Ko sem ga vprašala, ali se je kdo pogovarjal o tisti noči, je samo odkimal. »Vsi imajo dovolj svojih težav,« je rekel. A jaz sem vedela, da ni res. V naši družini se vse ve, vse se šepeta za hrbtom.

Čez teden dni je bila nedelja, ko običajno gremo k tašči na kosilo. Tokrat sem rekla, da ne grem. Miha je bil tiho, a sem videla, da ga jezi. »Ne moreš se izogibati vsemu,« je rekel. »Ne izogibam se. Samo ne želim, da me spet kdo poniža,« sem mu odvrnila. »Saj ni bilo tako hudo,« je zamomljal. V meni je zavrelo. »Zate mogoče res ne. Ti si moški, tebe nihče ne vpraša, če boš pazil na otroke, če boš pomagal v kuhinji, če boš poslušal opazke. Vse je samoumevno, da bom jaz tista, ki bo vse naredila,« sem izbruhnila.

Miha je odšel iz sobe, jaz pa sem ostala sama s svojimi mislimi. Spraševala sem se, zakaj sem vedno jaz tista, ki mora biti na voljo. Zakaj je v naši družini tako, da se ženske med sabo ne podpiramo, ampak si nagajamo, tekmujemo, se ponižujemo? Zakaj je Petra lahko tako kruta, pa ji nihče nič ne reče?

Nekaj dni kasneje sem srečala Petro v trgovini. Najprej me je hotela prezreti, a sem jo ustavila. »Petra, lahko govoriva?« sem rekla. Pogledala me je zviška. »Če mora biti,« je odvrnila. »Zakaj si me tisto noč tako napadla? Saj veš, da sem vedno pomagala, kolikor sem lahko. Zakaj si morala pred vsemi narediti iz mene lenuho?« sem jo vprašala, glas mi je drhtel, a sem bila odločena, da ne bom več tiho.

Petra je zavzdihnila. »Veš, včasih imam občutek, da si ti vedno tista, ki se ji vse oprosti. Da si Miha izbere tebe pred mano, da si tašča želi, da bi bila ti njena hči. Jaz sem vedno tista, ki mora dokazovati, da sem dovolj dobra,« je rekla. Prvič sem v njenih očeh videla žalost, ne le jezo. »Petra, jaz nisem tvoja tekmica. Vsi imamo svoje težave. Samo prosim te, da me ne uporabljaš kot grešnega kozla, ko ti je težko,« sem ji tiho rekla. Ni odgovorila, le skomignila je z rameni in odšla.

Tisto noč sem dolgo razmišljala o najinem pogovoru. Mogoče sem bila preveč ostra, mogoče bi morala večkrat reči »ne«, preden je prišlo tako daleč. A po drugi strani – zakaj bi morala vedno požirati krivico? Zakaj je v naši družini tako, da se ne znamo pogovarjati, ampak raje tiho trpimo in se potem izživljamo drug na drugem?

Ko sem naslednjič prišla na družinsko kosilo, je bila Petra tiha, a ni več bila sovražna. Tašča me je vprašala, če bom pomagala pri kuhanju, a sem ji rekla, da bi rada tokrat samo sedela z ostalimi. Pogledala me je presenečeno, a ni nič rekla. Miha me je stisnil za roko pod mizo. Prvič po dolgem času sem se počutila, kot da imam pravico do svojega prostora v družini.

Včasih se še vedno sprašujem, ali sem ravnala prav. Ali bi morala biti bolj potrpežljiva, bolj razumevajoča? Ali pa je prav, da sem končno postavila mejo? Kaj vi mislite – ali je v slovenskih družinah res tako težko reči »ne« in biti slišan?